Psihološki odziv na športno poškodbo in rehabilitacijo

Soočanje s poškodbo je ena najbolj travmatičnih izkušenj, ki lahko doletijo  športnika. Prav tako noben športnik ni imun na poškodbe kljub izkušnjam ali sposobnostim. Poškodbe vplivajo na zdravje na fizični ravni, na socialni ravni ter na samo duševno zdravje. Poškodbe pogosto spremljajo občutki izgube, negativna čustva, razpoloženjske motnje ter strah. Posledično se poveča življenjski stres in zmanjša splošno blagostanje. Fizično okrevanje je le del procesa rehabilitacije – brez uspešne čustvene rehabilitacije okrevanje ni popolno. Zato je razumevanje čustvenih vidikov odzivanja na poškodbo ter na okrevanje bistvenega pomena za učinkovito vrnitev k športu.

Ameriško medicinsko  združenje definira športno poškodbo kot tisto, ki kot rezultat športa, vadbe ali igre onemogoči aktivnost vsaj za en dan po poškodbi. Poškodbe lahko razdelimo glede na pogostost poškodbe, resnost oz. težo poškodbe, lokalizacijo, trajanje zdravljenja, tipičnost poškodbe za določeno športno zvrst ipd. Resnost poškodbe so Hägglund, Walden, Bahr in Ekstra (2005) definirali glede na odsotnost iz tekmovalnega in trenažnega procesa, in sicer: zanemarljiva poškodba (manj kot 3dni), manjša poškodba (od 3 do 7 dni), zmerna poškodba (od 8 do 28 dni) in huda poškodba (več kot 28 dni). Do poškodbe športnika (rekreativnega ali profesionalnega) lahko pride v vsakem trenutku. Tisti športniki, ki so močneje identificirani z vlogo športnika, imajo večje tveganje za prilagoditvene težave po športni poškodbi.

Raziskovalci so v preteklosti preučevali psihologijo športne poškodbe s pred-poškodbenega in po-poškodbenega vidika. Predpoškodbeni psihološki faktorji, ki so povezani s športnimi poškodbami, so osebnost, življenjski stresorji ter viri spoprijemanja. Ko do športne poškodbe pride, psihološke posledice obsegajo kognitivne, čustvene in vedenjske odzive.

 

Konceptualni modeli vedenjskega odziva

Več konceptualnih modelov zagotavlja okvirje za razumevanje psihološkega odziva na športne poškodbe. Začetni modeli so vključevali predvsem proces stresa in proces žalovanja. V nadaljevanju bom predstavila kratek pregled nekaterih modelov, več pozornosti pa bom namenila modelu, ki je najbolje sprejet in razvit znotraj literature o psihologiji športnih poškodb.

M. R. Weiss in R. K. Troxel (1986) sta najprej identificirali pomen preučevanja osebnostnih in situacijskih dejavnikov, ki vplivajo soočanje s stresom ob poškodbi. V času njunega preučevanja je o tem obstajalo malo empiričnih dokazov. D. M. Wiese in M. R. Weiss (1987) sta kmalu zatem podali poenostavljeno ilustracijo osnovnega modela stresa, ki sta jo M. R. Weiss in R. K. Troxel opredelili kot ustrezen model za razumevanje procesa odziva na športne poškodbe. Omenjeni procesni model obravnava športno poškodbo kot stresor, ki spodbuja kognitivno oceno. Te kognitivne ocene vplivajo na čustveni odziv, le-ta pa posledično vpliva na vedenjski odziv.

V istem času sta Pederson (1986) in Gordon (1986) razpravljala o možnosti, da se športniki soočajo s športno poškodbo kot s procesom žalovanja.  Na njun predlog je vplivala E. Kubler-Ross (1969), ki je identificirala petstopenjski odziv procesa žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija ter
sprejetje oz. reorganizacija. Tako kot pri modelih, ki so temeljili na stresu, tudi za ta model tedaj ni bilo empiričnih podatkov, ki bi ga podprle. Gordon (1986) je dodatno opozoril na potrebo preučevanja odziva na športne poškodbe z vidika kognitivno-vedenjskega pristopa. Andersen in Williams (1988) sta v svojem modelu dotedanje ugotovitve razširila s predpoškodbenimi faktorji. Grove (1993) je nekaj let kasneje oblikoval stresni model, katerega glavni dejavnik, ki vpliva na misli, občutke in vedenje športnikov med rehabilitacijo, je osebnost. Na podlagi pregleda več faznih in procesnih modelov je M. Brewer (1994) zaključila, da modeli kognitivnih ocen nudijo najboljšo podlago za  razumevanje odziva na športne poškodbe.

S spremljanjem razvoja faznih modelov in modelov kognitivne ocene so D. M. Wiese-Bjornstal, A. M. Smith, S. M. Shaffier in Moorey (1998) ugotovili, da  modeli kognitivne ocene in modeli žalovanja niso vzajemno izključujoči. Poudarili so, da je občutek izgube, ki je identificiran kot odziv na športno poškodbo, proces, ki se pojavi po kognitivni oceni in vodi v emocije, pogosto povezane z žalovanjem. Zato so oblikovali bolj integriran model procesa stresa, ki vključuje žalovanje kot čustveni odziv – Integriran model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijo. Model temelji na modelu kognitivne ocene avtorice M. Brewer (Brewer, 1994), poleg popoškodbenih faktorjev pa vključuje tudi predpoškodbene faktorje, ki so jih avtorji vzeli iz Modela stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988).

 

Integriran model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijo

Predpoškodbeni faktorji so osebnost, zgodovina stresorjev, viri spoprijemanja in intervencije. Le-ti vplivajo na odziv na športno poškodbo in rehabilitacijski proces. Zveza med kognitivno oceno, vedenjskim odzivom in čustvenim odzivom je ilustrirana s cikličnim jedrom (dinamično jedro). Na kognitivno oceno vplivajo tako osebnostni kot situacijski dejavniki. Osebnostni dejavniki vključujejo značilnosti poškodbe (npr. zgodovina, resnost, tip, zaznani vzrok, status okrevanja) ter individualne razlike osebnosti, in sicer psihološke (npr. motivacija, samospoštovanje, osebnost, spretnost spoprijemanja, toleranca bolečine), demografske (npr. spol, starost, narodnost,  socioekonomski status, pretekle športne izkušnje) in fizične (npr. zdravstveni status ). Situacijski dejavniki vključujejo šport (npr. tip športa, čas v sezoni, nivo tekmovanja, igralni status), socialne dejavnike (npr. vpliv soigralcev, vpliv trenerja, družinska dinamika, nudenje socialne podpore) ter okoljske dejavnike (npr. rehabilitacijsko okolje, dosegljivost rehabilitacije). Vsi ti dejavniki skupaj določajo športnikovo interpretacijo (oceno) škode, ki vpliva na čustveni odziv (tj. jeza, depresija, strah pred neznanim, žalovanje, frustracija) in vedenjski odziv (tj. upoštevanje rehabilitacije, uporaba ali neuporaba socialne podpore, tvegana vedenja, vedenjsko spoprijemanje, uporaba strategij treninga psiholoških sposobnosti). Na dinamično jedro naj bi gledali kot na tridimenzionalno spiralo, ki je usmerjena navzgor proti popolnemu okrevanju in navzdol stran od popolnega okrevanja, če so izidi okrevanja (fizični in psihosocialni) negativni. Izidi okrevanja so umeščeni med kognitivno oceno, vedenjski odziv in čustveni odziv, kar pomeni, da lahko vsi trije direktno vplivajo na izide okrevanja. Dvosmerne puščice predstavljajo dinamično naravo rehabilitacijskega procesa. Puščice v smeri urinega kazalca kažejo, da kognitivne ocene vplivajo na emocije, kar posledično vpliva na vedenje, medtem ko puščice v nasprotni smeri poudarijo, da se včasih lahko pojavi obratno in so spremembe smeri med okrevanjem možne. Npr. ocene lahko vplivajo na vedenje, kar posledično vpliva na emocije in oceno. Kljub temu je dominantni proces vpliv ocen na emocije, kar vpliva na vedenje. To je razvidno iz poudarjenih puščic v dinamičnem jedru.

Kljub temu raziskave ne kažejo popolnega ujemanja med integriranim modelom in dejansko reakcijo športnika ob poškodbi. Zdi se, da so posameznikove individualne značilnosti tiste, ki močno
vplivajo na odziv ob poškodbi in na sam potek rehabilitacije. Npr. športnik se različno odzove glede na pretekle izkušnje s poškodbami (ali je to njegova prva ali druga poškodba), glede na motivacijo, pomembno vlogo pa ima tudi količina socialne podpore, ki jo poškodovani prejema.

 

Psihološke intervencije

Med potekom rehabilitacije in povratkom v šport lahko koristi več psiholoških intervencij, npr. edukacijske intervencije, postavljanje ciljev, vizualizacija, pozitivni samogovor, biofeedback ter socialna podpora.

Namen edukacijskih intervencij je seznanjenje športnika z njegovim stanjem. Raziskave namreč kažejo, da športniki takoj po poškodbi nimajo jasne predstave o poteku rehabilitacije, to pa lahko negativno vpliva na čustva in motivacijo. Dobro je, če zdravnik poškodovanemu športniku poda jasen opis poškodbe ter predviden potek rehabilitacije. Športnik mora biti tudi pripravljen na morebitni pojav negativnih čustev, npr. frustracije, jeze ali nihanje razpoloženja. Prav tako je pomembno, da se zaveda vloge čustev v procesu rehabilitacije.

Postavljanje ciljev omogoča izboljšanje motivacije in zavezanosti v času rehabilitacije in velja za eno najpomembnejših psiholoških  intervencij. Pri tem je pomembno, da so postavljeni cilji specifični, merljivi, realni, spodbudni in časovno opredeljeni. Postavljanje jasnih in realističnih ciljev v športniku vzbuja občutek nadzora nad rehabilitacijo, medtem ko spodbudni cilji določajo aktivacijo športnika. Kombinacija kratkoročnih in dolgoročnih ciljev pomaga pri vzdrževanju visoke motivacije v času.

Vizualizacijo lahko uporabljamo v različne namene. Vizualizacija za rehabilitacijske namene večinoma temelji na predstavljanju občutkov bolečine v kombinaciji s tehnikami relaksacije. Pri tem je pomembno, da je športnik dobro seznanjen s tehnikami relaksacije pred začetkom vizualizacije negativnih situacij in bolečine. Kadar je športnik s treningov zaradi poškodbe dalj časa odsoten, mu vizualizacija nastopa lahko pomaga pri vzdrževanju individualnih spretnosti, veščin ter taktike. Vizualizacija prav tako spodbuja mišično aktivacijo in povečuje prekrvavitev na področju telesa, ki je neaktiven zaradi poškodbe, predstavljanje pozitivnega scenarija vrnitve k treningom in tekmovanjem pa lahko dodatno pozitivno vpliva na samopodobo športnika, ki je zaradi poškodbe dalj časa odsoten.

Pozitivni samogovor vključuje kognitivno prestrukturiranje, pozitivno razmišljanje in samonadzor. Samogovor lahko pomaga športniku prepoznati in spremeniti negativne misli. Raziskovalca Naoi in Ostrow (2008) pri športnih poškodbah predlagata sledeče korake: 1. izražanje čustev in misli – posameznik izrazi svoje občutke in misli o življenju, psiholog pa v tej fazi  uporablja tehnike, kot so aktivno poslušanje, refleksija in klarifikacija; 2. ugotavljanje negativnih misli – športnik poroča o svojih mislih in identificira tiste misli, ki bi lahko negativno vplivale na rehabilitacijo; 3. Pogled na pozitivne strani poškodbe – športnik poskuša najti pozitivne vidike poškodbe in psiholog mu pomaga najti ustrezne primere in spreminjati negativne misli v pozitivne (npr. napredek pri rehabilitaciji, socialna podpora, povečana rezilientnost in izboljšane strategije soočanja s stresom); 4. Zbiranje izjav – športnik izbere tri pozitivne misli in jih napiše na papir, npr. “Vsak dan postajam bolj zdrav in močnejši” ali “Zmorem to!”; 5. Branje izjav – športnik psihologu prebere vse tri izjave, potem pa vadi samogovor in sam sebi ponavlja te tri trditve; 6. Vzdrževanje – športnik obdrži napisane izjave in si jih mora v mislih ponoviti vsaj enkrat dnevno.

Biofeedback metoda temelji na uporabi računalniške opreme, ki omogoča takojšnjo povratno informacijo. Glede na psihosocialni model je posredovanje povratnih informacij pomembno, ker športniku zagotavlja informacijo o vmesnih rezultatih. Biofeedback naprava s pomočjo senzorjev meri različne fiziološke odzive telesa (dihanje, srčni utrip, galvansko prevodnost kože, krvni pritisk) in informacijo posreduje na računalniški zaslon. Udeleženec lahko tako direktno spremlja svoj telesni odziv in opazuje kako uspešen je pri nadzorovanju lastnih telesnih stanj. Če se posameznik zaveda svojih fizioloških odzivov, to lahko vpliva na njegovo interpretacijo simptomov. Z biofeedbackom se posameznik nauči nadzorovati telesna stanja napetosti in nesproščenosti, ki nastajajo kot posledica stresa. Učinki te intervencije so dolgoročni, saj športnik  okrepi samoregulacijske mehanizme in tudi v kasneje bolje interpretira svoje telesne znake.

Socialna podpora temelji na predpostavki, da večja podpora zmanjša zaznavanje negativnih psiholoških ali fizičnih simptomov s pomočjo izboljšanja strategij reševanja težav. Ločimo lahko štiri različne vrste socialne podpore: čustveno, instrumentalno (oprijemljiva pomoč), informativno (zagotavljanje informacij) ter ocenjevalno (ocenjevanje razmer). Viri pomoči so lahko različni, npr. družina in prijatelji, trener in soigralci, zdravstveno osebje in drugi viri strokovne pomoči ali ljudje, ki so imeli izkušnje s podobno poškodbo. Intervencije socialne podpore imajo različne učinke glede na vir in vrsto podpore. Čustvena podpora zmanjšuje depresijo, medtem ko informacijska zmanjšuje anksioznost in povečuje samozavest. Ocenjevalna podpora s strani drugih poškodovanih izboljšuje strategije spoprijemanja s težavo, povečuje motivacijo za rehabilitacijo ter zadovoljstvo z napredkom in zmanjšuje strah pred ponovnim poškodovanjem.

 

Zaključek

Psihološki modeli zagotavljajo okvir za izvedbo psiholoških intervencij, ki lahko nudijo precejšnjo pomoč v rehabilitacijskem procesu. Poznavanje individualnih odzivov na poškodbo, motivacije za proces okrevanja ter učinkov drugih podpornih dejavnikov je pomembno pri napovedovanju uspešne rehabilitacije. Športniki pri soočanju s poškodbo doživljajo negativna čustva, nihanje razpoloženja ter občutek izgube in izolacije, psihološke intervencije pa lahko negativno situacijo pomagajo obvladati in premagati. Pomembno se je zavdati, da s povečanjem motivacije in samozavesti lahko pospešimo oz. olajšamo proces rehabilitacije ter tako športniku omogočimo čim hitrejšo vrnitev k treningom in tekmovanjem.

 

Avtorica prispevka: Andreja Petrovčič, dipl. psih.

 

Povzeto po:

Barborič K. (2006). Psihološki vidiki okrevanja po športnih poškodbah, V Samardžija Pavletič M. in Salecl J. (ur.), Splošni strokovni priročnik gimnastične zveze Slovenije (str. 92–125)­. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije.

Hagglund, M., Walden, M., Bahr, R. in Ekstrand, J. (2005). Methods for 10. epidemiological study of injuries to professional football players: developing the UEFA model. British Journal od Sports Medicine, 39(6), 340–346.

Lattimore, D. (2017). On the sidelines: An athlete’s perspective of injury recovery. Sport & Exercise Psychology Review, 13, 13–21.

Santi G. in Pietrantoni, L. (2013). Psychology of sport injury rehabilitation: A review of models and interventions. Journal of Human Sport and Exercise, 8(4), 1029–1044.

Wiese-Bjornstal, D. M., Smith, A. M., Shaffer, S. M. in  Morrey, M. A. (1998). An integrated model of response to sport injury: Psychological and sociological dynamics. Journal of Applied Sport Psychology, 10(1), 46–69.

 

O psiholoških vidikih rehabilitacije po športni poškodbi si lahko več preberete v znanstveni monografiji Premagovanje športnih poškodb: psihološki vidiki rehabilitacije po športni poškodbi, avtorjev Mance Kandare in Mateja Tušaka.