Kako postati in ostati motiviran za telesno aktivnost?

Redna fizična aktivnost je zelo koristna za zdravje ter za telesno in psihološko blagostanje. Kljub temu pa v sodobni družbi še vedno le manjšina odraslih poroča o stopnji telesne aktivnosti, ki je združljiva z večino javnih zdravstvenih smernic. Približno 40% odraslih Evropejcev se strinja s trditvijo, da jih telesna aktivnost ne privlači dovolj in bi v prostem času raje počeli kaj drugega. Kako torej (p)ostati motiviran in izvleči več zadovoljstva iz vedenja, za katerega vemo, da nam koristi?

Pomanjkanje motivacije za rekreacijo lahko v splošnem razložimo z dvema vrstama dejavnikov. Prvi je ta, da posamezniki niso dovolj zainteresirani za telesno aktivnost ali ne cenijo dovolj njenih rezultatov, da bi rekreacijo postavili kot svojo prioriteto. Mnogi posamezniki se soočajo s konfliktom med usklajevanjem izobrazbe, kariere, družinskih obveznosti, pogosto tudi na račun časa in sredstev, ki bi jih bilo mogoče vložiti v redno telesno aktivnost. Drugi dejavnik pomanjkanja motivacije pa je občutek, da posameznik ni dovolj kompetenten pri telesnih aktivnostih – občutek, da bodisi ni dovolj fizično pripravljen ali mu oviro predstavljajo določene zdravstvene omejitve, s katerimi se lahko sooča.

Telesna aktivnost in teorija samodoločenosti

Poleg posameznikov, ki so nemotivirani, obstajajo še posamezniki, katerih vzdrževanje redne telesne aktivnosti je kratkotrajno. Velik odstotek ljudi se ukvarja z rekreacijo zaradi zunanjih motivatorjev, kjer udeležba v dejavnosti, kot so npr. obisk fitnesa ali tek, temelji na občutku “moram” namesto “resnično želim”. Kontrolirane oblike motivacije so prevladujoče takrat, kadar telesna aktivnost ni ocenjena kot pomembna sama po sebi, ampak zgolj koristna pri doseganju drugega cilja. To je navadno izboljšanje videza oz. telesne postave ali doseg neke druge nagrade.

Teorija samodoločenosti (SDT) je ena izmed najbolj celostnih in empirično podprtih teorij motivacije. Teorija se ne osredotoča na to, koliko motivacije ima posameznik, ampak v ospredje postavlja kvalitativni vidik motivacije, ki je osnova za različna vedenja. Osnovna delitev teorije samodoločenosti motivacijo deli na avtonomno (samodoločeno) in kontrolirano (nesamodoločeno). Avtonomno delovanje je mogoče tako v primeru intrinzične kot ekstrinzične motivacije.

Intrinzična motivacija je opredeljena kot opravljanje dejavnosti zaradi lastnega inherentnega zadovoljstva. Posameznik takrat uživa v aktivnosti sami, čuti navdušenje, zadovoljstvo in mu čas pri tem hitro mineva. Tudi rekreativni šport in telesna vadba se vsaj do določene mere lahko izvajata zgolj zaradi užitka, zadovoljstva ali izziva sodelovanja v telesni aktivnosti. V nasprotju z intrinzično motivacijo, se ekstrinzična motivacija nanaša na izvajanje neke aktivnosti zaradi instrumentalnih razlogov, torej je dejavnost le sredstvo za doseganje drugega cilja. Ekstrinzična motivacija je tako opredeljena kot motivacija, pri kateri posameznik aktivnosti izvaja zaradi nekih pozitivnih posledic, ki si jih želi, ali pa zaradi negativnih posledic, ki se jim posameznik želi izogniti.

Teorija samodoločenosti pa konceptualizira štiri tipi ekstrinzične regulacije, ki se razlikujejo glede na stopnjo samodoločenosti; obstaja torej več vrst ekstrinzične motivacije na kontinuumu od kontroliranih do avtonomnih: zunanja regulacija (kadar vedenje posameznika usmerjajo zunanji dejavniki, npr. otipljive nagrade in kazni; npr. posameznik vadi zato, da pomiri svojega zdravnika), introjecirana oz. ponotranjena regulacija (kadar vedenje posameznika usmerjajo notranji občutki, npr. sramota, krivda in ponos; posameznik teče, ker je po teku ponosen nase), identificirana regulacija (kadar se posameznik v aktivnost prostovoljno vključi zaradi ocenjene vrednosti in koristnosti, ki jo le-ta prinaša; npr. posameznik hodi v fitnes, ker verjame, da vadba koristi zdravju njegovih mišic in kosti) in integrirana regulacija (vključevanje v dejavnost, ker je skladna z drugimi osebnimi cilji in vrednotami posameznika; npr. posameznik teče, ker verjame, da je tekač in je zato tek skladen z njegovo identiteto). Med popolnoma avtonomno usmerjeno vrsto motivacije pa štejemo intrinzično motivacijo (ko je vključenost v aktivnost povezana z lastnim interesom, izzivom in zadovoljstvom, ki ga aktivnost prinaša; npr. posameznik, ki je intrinzično motiviran, plava, ker uživa v občutku, kako se telo giblje skozi vodo).

Za nesamodoločene oblike zunanje motivacije se v teoriji samodoločenosti predpostavlja, da kratkoročno regulirajo (ali motivirajo) vedenje, vendar vedenja dolgoročno ne vzdržujejo. Tudi rezultati raziskav dosledno kažejo na pozitiven odnos med bolj avtonomnimi oblikami motivacije in vzdrževanjem telesne aktivnosti ter izboljšanim psihološkim blagostanjem, pri čemer intrinzična motivacija najbolje napoveduje dolgotrajno vztrajanje v telesni aktivnosti. Ta podatek utemeljuje dejstvo, zakaj so vztrajni socialni in medicinski pritiski za izgubo telesne teže ali na sploh udeležbo v športu neprimerni za spodbujanje trajnega povečanja telesne aktivnosti prebivalstva.

Kljub tem ugotovitvam pa je bilo dokazano, da nekateri ljudje lahko vztrajajo pri športu, čeprav so zunanje motivirani. V študiji, ki je vključevala posameznike, ki so redno telesno aktivni, so avtorji ugotovili, da posamezniki, ki so preokupirani s športom ali ki trenirajo pogosteje, kažejo identificirano regulacijo. Poleg tega so posamezniki, ki doživljajo negativne čustvene posledice (jezo, depresija) ob opustitvi vadbe, pogosteje nagnjeni k introjecirani (ponotranjeni) regulaciji.

Postavljanje ciljev

V procesu motiviranja velja tehnika postavljanja ciljev za eno najučinkovitejših metod. Posameznikom je v pomoč za sprožitev in ohranjanje zdravega načina življenja, in sicer tako pri telesni aktivnosti kot pri prehranskih navadah. Proces postavljanja ciljev omogoča sistematično odločanje o tem, kaj si želimo doseči. Če vemo, kaj želimo, se na to tudi lažje osredotočimo in se postopoma približujemo cilju.

Zakaj postavljanje ciljev izboljša učinkovitost, pojasnjujejo štirje mehanizmi:

  • postavljanje ciljev osredotoča in usmerja posameznikovo aktivnost;
  • regulira posameznikovo vlaganje truda (težji kot je cilj, več truda je vloženega)
  • povečuje vztrajnost, saj je napor potrebno vlagati, dokler ni cilj dosežen;
  • lahko spodbuja razvoj novih strategij za izboljšanje učinkovitosti.

Kakšni so dobri cilji?

  1. Specifični cilji usmerjajo dejavnost učinkoviteje in bolj zanesljivo kot nejasni ali splošni cilji. Cilja “imet več kondicije” ali “shujšati” sta presplošna, saj posameznik ne ve natančno, kdaj bo cilj dosežen. Nasprotno cilja “preteči 10km pod 60min” ali “shujšati 5kg” posameznika jasno obveščata, kaj mora storiti. Čeprav laično mislimo, da posameznik vlaga največ truda, kadar je njegov cilj “delati po najboljših močeh”, raziskave tega ne potrjujejo. Cilj “delati po najboljših močeh” namreč ni dovolj specifičen, da bi vodil do maksimalne zmogljivosti.
  2. Težki cilji oz. cilji, ki so posamezniku izziv, omogočajo boljše rezultate kot zmerni ali lahki cilji. Izjava sicer predpostavlja, da ima posameznik določene sposobnosti. Cilji naj bojo torej realistični – ne tako težki, da jih posameznik ni sposoben doseči, prav tako pa ne prelahki, saj delovanje ne bo optimalno. Učinkovit cilj je tisti, ki je specifičen in izziv za posameznika, saj le-ta vodi do maksimalne zmogljivosti.
  3. Kratkoročni cilji so učinkovito sredstvo za doseganje dolgoročnih ciljev. Postavitev kratkoročnih ciljev preprečuje posamezniku, da bi končni cilj videl kot preveč oddaljen ali prezahteven za njegove sposobnosti.
  4. Pri postavljanju ciljev je ključnega pomena tudi povratna informacija oz. informacija o napredku v zvezi s ciljem, zato je potrebno vmesno preverjanje. To pomeni, da morajo biti cilji merljivi in časovno opredeljeni.

V splošnem so povezave med postavitvijo ciljev in uspešnostjo rezultatov najmočnejše, ko si posamezniki postavijo specifične, dovolj visoke cilje (ki so jim izziv), so zavezani, vlagajo napor za dosego ciljev, vztrajajo kljub oviram in imajo visoko stopnjo samozaupanja.

Transteoretični model spreminjanja vedenja

Spreminjanje vedenja posameznikov pa je treba razumeti kot večstopenjski proces. To pomeni, da se posamezniki premikajo skozi različne stopnje, preden se odločijo za spremembo vedenja. Takšno stopenjsko spreminjanja vedenja lahko obravnavamo v okviru transteoretičnega modela spreminjanja vedenja, ki sta ga postavila Prochaska in Di Clemente (1992). Transteoretični model spreminjanja vedenja predstavlja idejo o tem, da posameznik v procesu ukvarjanja z telesno aktivnostjo prehaja skozi več različnih faz. Prva je faza predkontemplacije, v kateri se posameznik ne ukvarja s športno aktivnostjo in tudi nima namena tega spremeniti. V drugi fazi, fazi kontemplacije, posamezniki še niso vključeni v proces športne vadbe, a imajo namen začeti v bližnji prihodnosti (npr. v šestih mesecih). V
fazi priprave se oseba sicer ukvarja z vadbo, vendar ne več kot dvakrat tedensko. V fazi ukvarjanja so posamezniki redno aktivni (trikrat ali večkrat na teden), a skupno manj kot šest mesecev. Osebe se šele v naslednji fazi, to je faza vzdrževanja, redno ukvarjajo z rekreacijo več kot šest mesecev. Gibanje med posameznimi fazami naj bi bilo ciklično, ne pa linearno. Približno 50 % ljudi preneha vaditi že v prvih treh do šestih mesecih in se pogosto vrne k starim navadam, kar imenujemo relaps.

Čeprav ima telesna aktivnost mnogo pozitivnih učinkov, zgolj njihovo poznavanje ne zagotavlja vztrajanja v športu pri večini posameznikov. Motivacija je dinamični proces, ki vedenje usmerja k ciljem, povečuje njegovo vztrajnost in intenzivnost ter človeka opremlja z energijo, ki je potrebna za doseganje ciljev. Harter (1978) v svoji teoriji zaznane kompetentnosti pravi, da posamezniki želijo biti dobri na določenih področjih. Uspeh v zahtevnih aktivnostih ter podpora pomembnih bližnjih oseb (npr. staršev, partnerja, prijateljev, trenerja, otrok) sta dejavnika, ki povečujeta zaznano kompetentnost in nadzor. To
spodbuja pozitivna čustvena stanja, npr. užitek, kar pa povečuje motivacijo za nadaljevanje aktivnosti na tem področju. V športu oz. telesni aktivnosti bo posameznik torej najlažje vztrajal, če si bo izbral obliko rekreacije, v kateri se bo počutil dober, uspešen in bo v njej tudi užival.

Avtorica: Andreja Petrovčič, dipl. psih.

Povzeto po:

Duncan, L. R., Hall, C. R., Wilson, P. M. in Jenny, O. (2010). Exercise motivation: a cross-sectional analysis examining its relationships with frequency, intensity, and duration of exercise. The international journal of behavioral nutrition and physical activity, 7, 7.

Harter, S. (1978). Effectance motivation reconsidered. Human Development, 21, 34–64.

Locke, E., A. in Latham, G. P. (1985). The Application of Goal Setting to Sports. Journal of Sport Psychology, 7, 205–222.

Paxton, R. J., Taylor, W. C., Hudnall, G. E. in Christie, J. (2012). Goal Setting to Promote a Health Lifestyle. International Proceedings of Chemical, Biological & Environmental Engineering, 39, 101–105.

Prochaska, J. in Di Clemente, C. (1992). Stages of Change in the Modification Problem Behaviors. Progress in Behavior Modification, 28, 183–218.

Teixeira, P.J., Carraça, E.V., Markland, D., Silva, M.N. in Ryan, R.M. (2012). Exercise, physical activity, and self-determination theory: a systematic review. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 9(78).