All Posts in Category: Objave

Nadzorovanje astme z vadbo

Astma je kronična bolezen dihalnih poti, ki se v zadnjih desetletjih zaradi razvoja modernega življenjskega sloga ter vse večje onesnaženosti mest opazno povečuje. Na svetu naj bi za astmo bolehalo okoli 300 milijonov ljudi, do leta 2025 pa naj bi število novih astmatičnih bolnikov naraslo za kar 100 milijonov.

Za astmo je značilno vnetje dihalnih poti. Ta zmanjšuje njihov premer ter s tem omejuje pretok zraka med dihanjem. Izraža se z astmatičnimi simptomi kot so oteženo dihanje, zadihanost (dispneja), dražeč kašelj, sopenje, piskanje, tiščanje v prsih ter celo pojav akutnih astmatičnih napadov. Simptomi se navadno poslabšajo ob povečani koncentraciji različnih alergenov v zraku, ob vdihovanju mrzlega zraka ter ob izvajanju intenzivnejše telesne aktivnosti.

Veliko astmatikov se zaradi strahu pred poslabšanjem astmatičnih simptomov in pred pojavom neprijetnega astmatičnega napada, izogiba športnim aktivnostim. Vendar pa številne študije dokazujejo, da ravno ukvarjanje s športom pozitivno vpliva na zdravljenje astme.

Na Inštitutu za medicino in šport se, v okviru projekta Vadba na recept, zavzemamo za večjo vključenost astmatikov v vadbene programe ter jih podpiramo pri izvajanju telesne aktivnosti. Vadba poteka 2 do 3x tedensko v majhnih skupinah pod strokovnim nadzorom diplomiranega kineziologa. Vadbeni program je primeren za astmatične bolnike in je sestavljen v skladu s priporočili EFSMA (European Federation of Sports Medicine Associations). Ta je individualno prilagojen vsakemu posamezniku posebej. Takšna vadba zmanjša možnosti za pojav astmatičnih napadov kot tudi verjetnosti za poslabšanje astmatičnih simptomov med samim izvajanjem telesne aktivnosti. Bolnik se med vadbo pod strokovnim nadzorom počuti povsem varno.

Vadba pozitivno vpliva na astmo saj:

  • zmanjšuje jakost astmatičnih simptomov;
  • povečuje število dni z odsotnostjo astmatičnih simptomov;
  • izboljšuje moč respiratornih mišic in diafragme;
  • povečuje nadzor nad dihanjem;
  • izboljšuje motorične spodobnosti;
  • izboljšuje psihofizično počutje ter
  • zmanjšuje uporabo zdravil.

Pravilno načrtovana, izvedena in nadzorovana vadba ni omejitveni dejavnik za nastanek astme, ampak lahko celo pripomore k manjši uporabi bronhodilatornih zdravil, ima številne pozitivne učinke na zdravje ter izboljšuje kvaliteto življenja astmatikov.

Avtorica: Vesna Wolf, dipl. kin.

Več...

Vadba za nosečnice

Nosečnost je obdobje, v katerem 60% nosečnic ni telesno aktivnih (Stuge idr. 2016). Neupoštevanje priporočil za telesno aktivnost lahko pri zdravih nosečnicah zviša možnosti za pojav prekomerne telesne teže, nosečniške sladkorne bolezni ter številne druge bolezni in zaplete. Zmanjšana telesna aktivnost poveča tveganje za: prehiter porod, nastanek venske tromboze, zmanjšanje kostne gostoto in izgubo telesne kondicije.

Ekipa Inštituta za medicino in šport vzpodbuja nosečnice, da ostajajo aktivne tudi med nosečnostjo, seveda, če jim zdravstveno stanje to dopušča in če so bile že prej športno aktivne. Če pred nosečnostjo niso bile aktivne, svetujemo, da poiščejo ustrezno usposobljenega strokovnjaka.

Zaenkrat ne obstajajo trdni dokazi (nivoja 1 ali 2), da bi vadba v katerem koli primeru nosečnicam škodovala, če upoštevamo vadbena načela (Berghella, Saccone, 2017). Med absolutne kontraindikacije uvrščamo sicer nekatera srčna obolenja (npr. restriktivna in hemodinamična obolenja srca ter močne anemije). Ugotovili so, da so pri nekaterih stanjih, ki so sicer klasificirane kot absolutne kontraindikacije, (krvavenje iz nožnice, pre-eklampsija, pred ležeča posteljica, več plodna nosečnost, prezgodnji porod, oslabljen maternični vrat in nosečniška hipertenzija), nekatere oblike vadbe lahko celo koristne (Berghella, Saccone, 2017), vendar za to rabimo več dokazov, da bi vadbo lahko varno izpeljali.

Izbira aktivnosti

Pomembno je, da se vzdržimo ali prilagodimo aktivnosti, ki bi lahko poškodovale plod zaradi udarcev, naletov, padcev, hiperbaričnih pogojev (hokej, nogomet, kolesarjenje, jahanje, borilnih športih, potapljanje z jeklenko). Primerne aktivnosti so predvsem aerobika (low impact, vodna aerobika), fitnes, ples, kolesarjenje na stacionarnem kolesu, plavanje. Če pred nosečnostjo nismo bili aktivni, je najprimernejša izbira hoja.

Splošni napotki za vadbo narekujejo izvajanje aerobne vadbe vsaj 3x tedensko pri zmerni intenzivnosti (13-14 po Borgovi lestvici od 6-20). Sicer so ugotovili, da borgova lestvica močno podceni intenzivnost vadbe  zato si lahko pomagamo z merilci srčnega utripa (tabela). Ciljni utrip je odvisen od starosti in treniranosti. Vadimo v območju 60-80% maksimalne frekvence srca. Varna ocena intenzivnosti je zmožnost pogovarjanja med aerobno vadbo.

Starost Nivo telesne pripravljenosti Ciljni utrip pri vadbi za vzdržljivost
Manj kot 20 140-155
 
20-29 Nizka 129-144
Srednja 135-150
Dobra 145-160
BMI>25kg/m2 102-124
 
30-39 Nizka 128-144
Srednja 130-145
Dobra 140-156
BMI>25kg/m2 101 – 120

(Mottola idr., 2006; Davenport idr., 2008)

Priporočeno je tudi izvajanje vadbe za moč za večje mišične skupine, pri zmerni intenzivnosti: 2x tedensko, 1-3 serije in 10-15 ponovitev na vajo. Pri izvajanju ne zadržujemo diha (valsalva manever), saj ta manever zviša tlak trebušni votlini in krvni tlak, ter lahko začasno zaustavi dotok krvi do zarodka in s tem zviša nepotrebno tveganje za poškodbo zarodka. Zraven tega visok tlak v trebušni votlini lahko poškoduje podporo medeničnega dna. Pri vadbi moči se osredotočimo na:

  • Zgornji in ledveni del hrbta (povečanje trebuha in prsi težišče nosečnice pomakne naprej, zaradi česa se lahko poveča ledvena lordoza in prsna kifoza. S krepitvijo teh mišic izboljšujemo držo)
  • Mišice trupa (predvsem mišičnega steznika v povezavi z ozaveščanjem uporabe globokih stabilizatorjev in mišic medeničnega dna: za pripravo na porod, zagotavljanja pravilne drže, vpliv na diastazo rectii. Trenutno še ni jasnih dokazov o tem, kako vaje za trup vplivajo na pojavnost diastaze (Bø, idr. 2016). Zato pri izbiri vaj za trup postopamo zadržano in previdno.
  • Mišice rok (za pripravo na nošenje otroka in mišično oporo prsim).
  • Mišice kolka in spodnjih ekstremitet (za preprečevanje zastoja krvi v spodnjih udih in nastanka krčnih žil ter zaradi izboljšanja ravnotežja).

Vadba za moč med drugim krepi vezi in sklepne ovojnice, ki zaradi povečane aktivnosti hormonov relaksina, estrogena in progestrona postanejo ohlapne, kar lahko poveča nestabilnost sklepa in možnost poškodbe.

Nasveti za vadbo

  • Zavedajte se, da vaše telo potrebuje zadosten energetski vnos, ki se med nosečnostjo zviša povprečno 90 kcal v prvem trimesečju, 287 v drugem trimesečju in 488 v tretjem trimesečju (Butte, King, 2005), še bolj pa, če smo aktivni.
  • Pridobivanje telesne mase je normalen proces (11-16 kg pri normalno težkih, 7-11,5kg pri ženskah s povišano telesno težo in 5-9kg pri prekomerno težkih ženskah).
  • Pijte dovolj tekočine (6-8 kozarcev dnevno).
  • Izogibajte se dolgotrajnemu ležanju na hrbtu.
  • Prilagodite intenzivnost vadbe.
  • Ne omejujemo vnosa soli, omejite se pri kofeinu, čaju, sladkarijah.
  • Ne uživajte alkohola in tobaka.

Nasveti za prej neaktivne ženske (ACSM 2016)

  • Začnite s hojo (npr. do 30 min), telesno aktivnost uvajajte postopoma.
  • Drugo trimesečje je najprimernejše za stopnjevanje aktivnosti.

Če bi se radi vključili v vadbo, vam svetujemo, da poiščete takšno, ki je vodena s strani strokovno usposobljenih kadrov in prilagojena nosečnicam.

Lahko nas obiščite na Inštitutu za medicino in šport. Pri nas lahko vadite po vodstvom kineziologov, na voljo pa so vam tudi številnimi strokovnjaki iz področja medicine fizioterapije, prehrane in športa.

Avtor: Aljaž Valič

Vir: https://fitnesstogether.com/burlington/blog/top-3-core-exercises-while-pregnant

Inštitut za medicino in šport

E-pošta: info@i-ms.si
Telefon:+386 30 603 545
(naročanje pon-pet od 8.00 do 15.00)

Več...

Šport na ledu za promocijo telesne aktivnosti

Danes, 23. 4. 2018, poteka v mestu Martin na Slovaškem prvi sestanek mednarodne skupine strokovnjakov v projektu ICE RINKS FOR ALL, ki ga sofinancira Erasmus + program Evropske unije. Namen projekta je promocija telesne aktivnosti preko vključevanja različnih ciljnih skupin v športe na ledu. V skupini strokovnjakov naša strokovna direktorica dr. Petra Zupet pokriva medicinski del, IMŠ pa v projektu sodeluje kot strokovni izvajalec. Več o projektu bo kmalu objavljeno tudi na naši spletni strani.

Več...

Psihološki odziv na športno poškodbo in rehabilitacijo

Soočanje s poškodbo je ena najbolj travmatičnih izkušenj, ki lahko doletijo  športnika. Prav tako noben športnik ni imun na poškodbe kljub izkušnjam ali sposobnostim. Poškodbe vplivajo na zdravje na fizični ravni, na socialni ravni ter na samo duševno zdravje. Poškodbe pogosto spremljajo občutki izgube, negativna čustva, razpoloženjske motnje ter strah. Posledično se poveča življenjski stres in zmanjša splošno blagostanje. Fizično okrevanje je le del procesa rehabilitacije – brez uspešne čustvene rehabilitacije okrevanje ni popolno. Zato je razumevanje čustvenih vidikov odzivanja na poškodbo ter na okrevanje bistvenega pomena za učinkovito vrnitev k športu.

Ameriško medicinsko  združenje definira športno poškodbo kot tisto, ki kot rezultat športa, vadbe ali igre onemogoči aktivnost vsaj za en dan po poškodbi. Poškodbe lahko razdelimo glede na pogostost poškodbe, resnost oz. težo poškodbe, lokalizacijo, trajanje zdravljenja, tipičnost poškodbe za določeno športno zvrst ipd. Resnost poškodbe so Hägglund, Walden, Bahr in Ekstra (2005) definirali glede na odsotnost iz tekmovalnega in trenažnega procesa, in sicer: zanemarljiva poškodba (manj kot 3dni), manjša poškodba (od 3 do 7 dni), zmerna poškodba (od 8 do 28 dni) in huda poškodba (več kot 28 dni). Do poškodbe športnika (rekreativnega ali profesionalnega) lahko pride v vsakem trenutku. Tisti športniki, ki so močneje identificirani z vlogo športnika, imajo večje tveganje za prilagoditvene težave po športni poškodbi.

Raziskovalci so v preteklosti preučevali psihologijo športne poškodbe s pred-poškodbenega in po-poškodbenega vidika. Predpoškodbeni psihološki faktorji, ki so povezani s športnimi poškodbami, so osebnost, življenjski stresorji ter viri spoprijemanja. Ko do športne poškodbe pride, psihološke posledice obsegajo kognitivne, čustvene in vedenjske odzive.

 

Konceptualni modeli vedenjskega odziva

Več konceptualnih modelov zagotavlja okvirje za razumevanje psihološkega odziva na športne poškodbe. Začetni modeli so vključevali predvsem proces stresa in proces žalovanja. V nadaljevanju bom predstavila kratek pregled nekaterih modelov, več pozornosti pa bom namenila modelu, ki je najbolje sprejet in razvit znotraj literature o psihologiji športnih poškodb.

M. R. Weiss in R. K. Troxel (1986) sta najprej identificirali pomen preučevanja osebnostnih in situacijskih dejavnikov, ki vplivajo soočanje s stresom ob poškodbi. V času njunega preučevanja je o tem obstajalo malo empiričnih dokazov. D. M. Wiese in M. R. Weiss (1987) sta kmalu zatem podali poenostavljeno ilustracijo osnovnega modela stresa, ki sta jo M. R. Weiss in R. K. Troxel opredelili kot ustrezen model za razumevanje procesa odziva na športne poškodbe. Omenjeni procesni model obravnava športno poškodbo kot stresor, ki spodbuja kognitivno oceno. Te kognitivne ocene vplivajo na čustveni odziv, le-ta pa posledično vpliva na vedenjski odziv.

V istem času sta Pederson (1986) in Gordon (1986) razpravljala o možnosti, da se športniki soočajo s športno poškodbo kot s procesom žalovanja.  Na njun predlog je vplivala E. Kubler-Ross (1969), ki je identificirala petstopenjski odziv procesa žalovanja: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija ter
sprejetje oz. reorganizacija. Tako kot pri modelih, ki so temeljili na stresu, tudi za ta model tedaj ni bilo empiričnih podatkov, ki bi ga podprle. Gordon (1986) je dodatno opozoril na potrebo preučevanja odziva na športne poškodbe z vidika kognitivno-vedenjskega pristopa. Andersen in Williams (1988) sta v svojem modelu dotedanje ugotovitve razširila s predpoškodbenimi faktorji. Grove (1993) je nekaj let kasneje oblikoval stresni model, katerega glavni dejavnik, ki vpliva na misli, občutke in vedenje športnikov med rehabilitacijo, je osebnost. Na podlagi pregleda več faznih in procesnih modelov je M. Brewer (1994) zaključila, da modeli kognitivnih ocen nudijo najboljšo podlago za  razumevanje odziva na športne poškodbe.

S spremljanjem razvoja faznih modelov in modelov kognitivne ocene so D. M. Wiese-Bjornstal, A. M. Smith, S. M. Shaffier in Moorey (1998) ugotovili, da  modeli kognitivne ocene in modeli žalovanja niso vzajemno izključujoči. Poudarili so, da je občutek izgube, ki je identificiran kot odziv na športno poškodbo, proces, ki se pojavi po kognitivni oceni in vodi v emocije, pogosto povezane z žalovanjem. Zato so oblikovali bolj integriran model procesa stresa, ki vključuje žalovanje kot čustveni odziv – Integriran model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijo. Model temelji na modelu kognitivne ocene avtorice M. Brewer (Brewer, 1994), poleg popoškodbenih faktorjev pa vključuje tudi predpoškodbene faktorje, ki so jih avtorji vzeli iz Modela stresa in športne poškodbe (Andersen in Williams, 1988).

 

Integriran model psihološkega odziva na športno poškodbo in rehabilitacijo

Predpoškodbeni faktorji so osebnost, zgodovina stresorjev, viri spoprijemanja in intervencije. Le-ti vplivajo na odziv na športno poškodbo in rehabilitacijski proces. Zveza med kognitivno oceno, vedenjskim odzivom in čustvenim odzivom je ilustrirana s cikličnim jedrom (dinamično jedro). Na kognitivno oceno vplivajo tako osebnostni kot situacijski dejavniki. Osebnostni dejavniki vključujejo značilnosti poškodbe (npr. zgodovina, resnost, tip, zaznani vzrok, status okrevanja) ter individualne razlike osebnosti, in sicer psihološke (npr. motivacija, samospoštovanje, osebnost, spretnost spoprijemanja, toleranca bolečine), demografske (npr. spol, starost, narodnost,  socioekonomski status, pretekle športne izkušnje) in fizične (npr. zdravstveni status ). Situacijski dejavniki vključujejo šport (npr. tip športa, čas v sezoni, nivo tekmovanja, igralni status), socialne dejavnike (npr. vpliv soigralcev, vpliv trenerja, družinska dinamika, nudenje socialne podpore) ter okoljske dejavnike (npr. rehabilitacijsko okolje, dosegljivost rehabilitacije). Vsi ti dejavniki skupaj določajo športnikovo interpretacijo (oceno) škode, ki vpliva na čustveni odziv (tj. jeza, depresija, strah pred neznanim, žalovanje, frustracija) in vedenjski odziv (tj. upoštevanje rehabilitacije, uporaba ali neuporaba socialne podpore, tvegana vedenja, vedenjsko spoprijemanje, uporaba strategij treninga psiholoških sposobnosti). Na dinamično jedro naj bi gledali kot na tridimenzionalno spiralo, ki je usmerjena navzgor proti popolnemu okrevanju in navzdol stran od popolnega okrevanja, če so izidi okrevanja (fizični in psihosocialni) negativni. Izidi okrevanja so umeščeni med kognitivno oceno, vedenjski odziv in čustveni odziv, kar pomeni, da lahko vsi trije direktno vplivajo na izide okrevanja. Dvosmerne puščice predstavljajo dinamično naravo rehabilitacijskega procesa. Puščice v smeri urinega kazalca kažejo, da kognitivne ocene vplivajo na emocije, kar posledično vpliva na vedenje, medtem ko puščice v nasprotni smeri poudarijo, da se včasih lahko pojavi obratno in so spremembe smeri med okrevanjem možne. Npr. ocene lahko vplivajo na vedenje, kar posledično vpliva na emocije in oceno. Kljub temu je dominantni proces vpliv ocen na emocije, kar vpliva na vedenje. To je razvidno iz poudarjenih puščic v dinamičnem jedru.

Kljub temu raziskave ne kažejo popolnega ujemanja med integriranim modelom in dejansko reakcijo športnika ob poškodbi. Zdi se, da so posameznikove individualne značilnosti tiste, ki močno
vplivajo na odziv ob poškodbi in na sam potek rehabilitacije. Npr. športnik se različno odzove glede na pretekle izkušnje s poškodbami (ali je to njegova prva ali druga poškodba), glede na motivacijo, pomembno vlogo pa ima tudi količina socialne podpore, ki jo poškodovani prejema.

 

Psihološke intervencije

Med potekom rehabilitacije in povratkom v šport lahko koristi več psiholoških intervencij, npr. edukacijske intervencije, postavljanje ciljev, vizualizacija, pozitivni samogovor, biofeedback ter socialna podpora.

Namen edukacijskih intervencij je seznanjenje športnika z njegovim stanjem. Raziskave namreč kažejo, da športniki takoj po poškodbi nimajo jasne predstave o poteku rehabilitacije, to pa lahko negativno vpliva na čustva in motivacijo. Dobro je, če zdravnik poškodovanemu športniku poda jasen opis poškodbe ter predviden potek rehabilitacije. Športnik mora biti tudi pripravljen na morebitni pojav negativnih čustev, npr. frustracije, jeze ali nihanje razpoloženja. Prav tako je pomembno, da se zaveda vloge čustev v procesu rehabilitacije.

Postavljanje ciljev omogoča izboljšanje motivacije in zavezanosti v času rehabilitacije in velja za eno najpomembnejših psiholoških  intervencij. Pri tem je pomembno, da so postavljeni cilji specifični, merljivi, realni, spodbudni in časovno opredeljeni. Postavljanje jasnih in realističnih ciljev v športniku vzbuja občutek nadzora nad rehabilitacijo, medtem ko spodbudni cilji določajo aktivacijo športnika. Kombinacija kratkoročnih in dolgoročnih ciljev pomaga pri vzdrževanju visoke motivacije v času.

Vizualizacijo lahko uporabljamo v različne namene. Vizualizacija za rehabilitacijske namene večinoma temelji na predstavljanju občutkov bolečine v kombinaciji s tehnikami relaksacije. Pri tem je pomembno, da je športnik dobro seznanjen s tehnikami relaksacije pred začetkom vizualizacije negativnih situacij in bolečine. Kadar je športnik s treningov zaradi poškodbe dalj časa odsoten, mu vizualizacija nastopa lahko pomaga pri vzdrževanju individualnih spretnosti, veščin ter taktike. Vizualizacija prav tako spodbuja mišično aktivacijo in povečuje prekrvavitev na področju telesa, ki je neaktiven zaradi poškodbe, predstavljanje pozitivnega scenarija vrnitve k treningom in tekmovanjem pa lahko dodatno pozitivno vpliva na samopodobo športnika, ki je zaradi poškodbe dalj časa odsoten.

Pozitivni samogovor vključuje kognitivno prestrukturiranje, pozitivno razmišljanje in samonadzor. Samogovor lahko pomaga športniku prepoznati in spremeniti negativne misli. Raziskovalca Naoi in Ostrow (2008) pri športnih poškodbah predlagata sledeče korake: 1. izražanje čustev in misli – posameznik izrazi svoje občutke in misli o življenju, psiholog pa v tej fazi  uporablja tehnike, kot so aktivno poslušanje, refleksija in klarifikacija; 2. ugotavljanje negativnih misli – športnik poroča o svojih mislih in identificira tiste misli, ki bi lahko negativno vplivale na rehabilitacijo; 3. Pogled na pozitivne strani poškodbe – športnik poskuša najti pozitivne vidike poškodbe in psiholog mu pomaga najti ustrezne primere in spreminjati negativne misli v pozitivne (npr. napredek pri rehabilitaciji, socialna podpora, povečana rezilientnost in izboljšane strategije soočanja s stresom); 4. Zbiranje izjav – športnik izbere tri pozitivne misli in jih napiše na papir, npr. “Vsak dan postajam bolj zdrav in močnejši” ali “Zmorem to!”; 5. Branje izjav – športnik psihologu prebere vse tri izjave, potem pa vadi samogovor in sam sebi ponavlja te tri trditve; 6. Vzdrževanje – športnik obdrži napisane izjave in si jih mora v mislih ponoviti vsaj enkrat dnevno.

Biofeedback metoda temelji na uporabi računalniške opreme, ki omogoča takojšnjo povratno informacijo. Glede na psihosocialni model je posredovanje povratnih informacij pomembno, ker športniku zagotavlja informacijo o vmesnih rezultatih. Biofeedback naprava s pomočjo senzorjev meri različne fiziološke odzive telesa (dihanje, srčni utrip, galvansko prevodnost kože, krvni pritisk) in informacijo posreduje na računalniški zaslon. Udeleženec lahko tako direktno spremlja svoj telesni odziv in opazuje kako uspešen je pri nadzorovanju lastnih telesnih stanj. Če se posameznik zaveda svojih fizioloških odzivov, to lahko vpliva na njegovo interpretacijo simptomov. Z biofeedbackom se posameznik nauči nadzorovati telesna stanja napetosti in nesproščenosti, ki nastajajo kot posledica stresa. Učinki te intervencije so dolgoročni, saj športnik  okrepi samoregulacijske mehanizme in tudi v kasneje bolje interpretira svoje telesne znake.

Socialna podpora temelji na predpostavki, da večja podpora zmanjša zaznavanje negativnih psiholoških ali fizičnih simptomov s pomočjo izboljšanja strategij reševanja težav. Ločimo lahko štiri različne vrste socialne podpore: čustveno, instrumentalno (oprijemljiva pomoč), informativno (zagotavljanje informacij) ter ocenjevalno (ocenjevanje razmer). Viri pomoči so lahko različni, npr. družina in prijatelji, trener in soigralci, zdravstveno osebje in drugi viri strokovne pomoči ali ljudje, ki so imeli izkušnje s podobno poškodbo. Intervencije socialne podpore imajo različne učinke glede na vir in vrsto podpore. Čustvena podpora zmanjšuje depresijo, medtem ko informacijska zmanjšuje anksioznost in povečuje samozavest. Ocenjevalna podpora s strani drugih poškodovanih izboljšuje strategije spoprijemanja s težavo, povečuje motivacijo za rehabilitacijo ter zadovoljstvo z napredkom in zmanjšuje strah pred ponovnim poškodovanjem.

 

Zaključek

Psihološki modeli zagotavljajo okvir za izvedbo psiholoških intervencij, ki lahko nudijo precejšnjo pomoč v rehabilitacijskem procesu. Poznavanje individualnih odzivov na poškodbo, motivacije za proces okrevanja ter učinkov drugih podpornih dejavnikov je pomembno pri napovedovanju uspešne rehabilitacije. Športniki pri soočanju s poškodbo doživljajo negativna čustva, nihanje razpoloženja ter občutek izgube in izolacije, psihološke intervencije pa lahko negativno situacijo pomagajo obvladati in premagati. Pomembno se je zavdati, da s povečanjem motivacije in samozavesti lahko pospešimo oz. olajšamo proces rehabilitacije ter tako športniku omogočimo čim hitrejšo vrnitev k treningom in tekmovanjem.

 

Avtorica prispevka: Andreja Petrovčič, dipl. psih.

 

Povzeto po:

Barborič K. (2006). Psihološki vidiki okrevanja po športnih poškodbah, V Samardžija Pavletič M. in Salecl J. (ur.), Splošni strokovni priročnik gimnastične zveze Slovenije (str. 92–125)­. Ljubljana: Gimnastična zveza Slovenije.

Hagglund, M., Walden, M., Bahr, R. in Ekstrand, J. (2005). Methods for 10. epidemiological study of injuries to professional football players: developing the UEFA model. British Journal od Sports Medicine, 39(6), 340–346.

Lattimore, D. (2017). On the sidelines: An athlete’s perspective of injury recovery. Sport & Exercise Psychology Review, 13, 13–21.

Santi G. in Pietrantoni, L. (2013). Psychology of sport injury rehabilitation: A review of models and interventions. Journal of Human Sport and Exercise, 8(4), 1029–1044.

Wiese-Bjornstal, D. M., Smith, A. M., Shaffer, S. M. in  Morrey, M. A. (1998). An integrated model of response to sport injury: Psychological and sociological dynamics. Journal of Applied Sport Psychology, 10(1), 46–69.

 

O psiholoških vidikih rehabilitacije po športni poškodbi si lahko več preberete v znanstveni monografiji Premagovanje športnih poškodb: psihološki vidiki rehabilitacije po športni poškodbi, avtorjev Mance Kandare in Mateja Tušaka.

Več...

IMŠ podpira 42 maratonov v 42 dneh

Inštitut za medicino in šport IMŠ je ponosni podpornik športno-dobrodelnega projekta 42 maratonov v 42 dneh. Projekt, ki bo potekal od 25. avgusta do 5. oktobra 2018, organizira Ustanova Mali vitez, fundacija za pomoč mladim, ozdravljenim od raka.

V Inštitutu IMŠ smo opravili obremenitvene teste in ostale meritve za nadzor in usmeritev Bogomira Dolenca, ki s tekom zbira sredstva za pomoč, izobraževanje in spodbujanje mladih, ozdravljenih od raka. Vrhunski maratonci, ki tekmujejo na tekmovanjih, se v enem letu udeležijo dveh ali treh maratonov. Bogomir pa jih bo v dvainštiridesetih dneh odtekel dvainštirideset. Pri tem mu bo IMŠ pomagal v celotnem času projekta. Sami pa jim lahko pomagate z SMS donacijami (pošljite VITEZ ali VITEZ5 na 1919, da donirate 1 ali 5 €) in da delite to objave s čim več ljudmi.

Več...

Kaj je kineziologija?

Morda je tudi že vam prišla na uho beseda »kineziologija« in niste vedeli kaj to je?

Na splošno gre za vedo o gibanju (grško beseda kinesis pomeni gibanje), ki ga proučuje iz fiziološkega, biomehanskega in psihološkega vidika ter temelji na znanstvenih spoznanjih. Kineziologija je v akademskih krogih dobila veljavo v 60-ih letih. Pred tem se je uporabljal termin študij telesne kulture, ki sega nazaj v čase sokolskega gibanja. Študij kineziologije v tujini ni novost in velja za enega izmed bolj perspektivnih, ponekod je poklic kineziologa vključen v zdravstveni sistem. Pri nas se je univerzitetni bolonjski program začel izvajati na Fakulteti za Šport leta 2009, doktorski študij kineziologije pa se izvaja že dalj časa. Hkrati je program na voljo tudi na Primorski univerzi.

Kineziolog je visoko kvalificiran kader, izobražen za načrtovanje, organizacijo, in izvajanje programov vadbe z različnimi skupinami ljudi.

Poznavanje širokega spektra športov in usposobljenost za uporabo sodobnih vadbenih ter znanstveno – raziskovalnih tehnologij, omogoča kineziologu zraven znanstveno raziskovalnega dela analizo gibanja,  na podlagi česar lahko načrtuje, organizira in izvede program telesne priprave pri določenem športu, kot tudi pri programih rekreativnih športnikov in ostalih populacij. Zaradi poznavanja zakonitosti in potreb otrok in mladostnikov ter didaktičnih načel se lahko vključuje tudi v vadbo otrok. Starejše osebe, osebe z nekaterimi kroničnimi boleznimi in osebe z akutnimi in/ali kroničnimi poškodbami ter osebami z okvarami in/ali poškodbami gibal so takšne skupine ljudi, ki potrebujejo strokovno vodeno vadbo. Kineziolog je usposobljen vadbo prilagoditi njihovim sposobnostim in zdravstvenemu stanju. Med te specifične populacije sodijo tudi nosečnice, osebe s posebnimi potrebami in invalidi.

Področje kineziologije je skratka zelo široko in interaktivno, saj se povezuje z znanjem medicine, psihologije,  dietetike, fizioterapije, biomehanike, fizike, antropologije, sociologije itd … in ni omejeno samo na delo z ljudmi.

Usposobljenost za iskanje novih virom znanja na strokovnem in znanstvenem področju je kineziologovo najmočnejše orožje. Slednje mu omogoča povezovanje teoretičnih spoznanj s prakso.

Na inštitutu za medicino in šport trenutno izvajamo sledeče kineziološke storitve, pri katerih sodelujejo tudi ostali strokovnjaki ekipe:

  • Kineziološke meritve (meritve z naprednimi tehnološkimi sistemi (plošča za merjenje sil reakcije podlage, tenziomiografija, dinamometrija, telemetrijske meritve napora pri ekipnih športih s sistemom Firstbeat, merjenje telesne sestave idr.)
  • Vadba poškodbi (pozna rehabilitacija po akutnih ali kroničnih poškodbah)
  • Vadba na recept (vadba za nekatere kronične nenalezljive bolezni in stanja, kot so: metabolični sindrom, bolezni srca in ožilja, astma, bolečina v spodnjem delu hrbta, osteoporoza in drugo z vmesnimi meritvami funkcionalnih sposobnosti in kazalcev zdravja)
  • Vadba za nosečnice
  • Telesna priprava v vrhunskem športu

Avtor prispevka: Aljaž Valič, dipl. kin.

 

Inštitut za medicino in šport
Cesta na Poljane 24
1000 Ljubljana
E-pošta: info@i-ms.si
Telefon:+386 30 603 545
(naročanje pon-pet od 8.00 do 15.00)

Več...

Fizioterapija kot pomemben del rehabilitacijskega procesa

Inštitut za medicino in šport (IMŠ) sestavlja skupina strokovnjakov, ki s svojim znanjem in večletnimi izkušnjami izvajajo delo na področju medicine dela, prometa in športa, diagnostike, preventive in rehabilitacije ter nudijo kakovostno in celovito obravnavo pacienta.

Pomemben del rehabilitacijskega procesa predstavlja področje fizioterapije, katerega cilj je zmanjšati bolečine in omogočiti čim hitrejšo povrnitev ravnovesja lokomotornega in mišičnega aparata. To področje zajema preventivne in kurativne postopke obravnave v smislu različnih manualnih tehnik, protibolečinske elektroterapije, udarnih valov, terapevtskega ultrazvoka, edukacije in individualnega svetovanja ter kineziotapinga.

Na podlagi individualnega pristopa pacientom se sestavi celosten program obravnave in pod strokovnim vodstvom omogoči čim hitrejše okrevanje. Celostna obravnava tako vrhunskih športnikov kot tudi rekreativcev je bistvenega pomena za preprečevanje in zdravljenje poškodb ter omogoča športnikom doseganje najvišjih športnih dosežkov v izbrani disciplini.

Vrste fizioterapevtskih storitev, ki jih izvaja strokovna ekipa fizioterapevtov, nudijo celostno obravnavo pri rehabilitaciji in preventivi športnih poškodb, akutnih težavah, kroničnih obolenj in po operacijskih posegih.

Za več informacij o naših storitvah in prostih terminih nas lahko kontaktirate na:

IMŠ Inštitut za medicino in šport
Cesta na Poljane 24, S1 – 1000 Ljubljana, Slovenija
+386 (0)30 603 545
info@i-ms.si
www.i-ms.si

Članek pripravili: Janja Lavbič in Iza Gobar

Več...
Vadba za nosečnice

Vadba za nosečnice

Nosečnost vodi do anatomskih, fizioloških, biokemičnih, duševnih prilagoditev in sprememb ženskega telesa. Spremembe med drugim vključujejo povečanje prsi, telesne mase, ledvene lordoze in nagiba medenice naprej. Spremeni se tudi težišče telesa, kar povzroči motnjo ravnotežja in posledično večje tveganje za padce. Padci predstavljajo najpogostejši vzrok poškodb pri nosečnicah. Gibanje in izvajanje vsakodnevnih opravil postane oteženo in stresno.

Z ustrezno telesno aktivnostjo lahko v času nosečnosti ugodno vplivamo na zdravje nosečnice in ploda, zmanjšamo tveganje za razvoj gestacijske debelosti, nosečniške sladkorne bolezni in drugih bolezni, povezanih z nosečnostjo. Številne študije navajajo pozitivne učinke redne telesne vadbe vsaj 30 min dnevno na zmanjšanje omenjenih dejavnikov tveganja in pozitiven vpliv na nadzorovano povečanje telesne mase nosečnice.

Kar 60% nosečnic v času nosečnosti ni telesno aktivnih, kljub vsem dokazom o pozitivnih učinkih vadbe. Inštitut za medicino in šport v sodelovanju z Evropskim združenjem za športno medicino skrbi za promocijo telesne aktivnosti žensk tudi v času nosečnosti. V ta namen pod strokovnim vodstvom zdravnikov in kineziologov ponujamo prilagojeno vadbo.

S pomočjo različnih vadbenih vsebin, ki zajemajo ogrevanje, aktivacijo mišic skozi vadbo moči in ravnotežja, vadbo za vzdržljivost, dihalne vaje, vaje za raztezanje in vaje za sproščanje bomo izboljšali telesno pripravljenost bodočih mamic na porod in njihovo medsebojno povezanost z otrokom.

Vadba je možna 2x ali 3x tedensko po 1 uro. Cena mesečne vadbe po promocijski ceni je 48€ (2x tedensko) in 69€ (3x tedensko).

Promocijsko ceno vam omogoča Inštitut za medicino in šport v sodelovanju z Zdravstvenim centrom Dravlje.

KAJ NUDIMO 

  • Vadbo v manjših skupinah (do 5 oseb)
  • Meritev obsegov telesnih segmentov
  • Vstopne meritve ravnotežja
  • Ponovne meritve po 2 mesecih

KJE

Vadba bo potekala v prostorih Zdravstvenega centra Dravlje, Cesta na poljane 24, v telovadnici Inštituta za medicino in šport (prvo nadstropje).

IMŠ Inštitut za medicino in šport
Cesta na Poljane 24, S1 – 1000 Ljubljana, Slovenija
+386 (0)30 603 545
info@i-ms.si
www.i-ms.si

Več...

Kratka predstavitev IMŠ-ja

Inštitut za medicino in šport (IMŠ) je ustanovila skupina strokovnjakov, ki po znanju in izkušnjah na področju medicine dela, prometa in športa, diagnostike in zdravljenja v Sloveniji sodijo v sam vrh. Svoje izkušnje in znanje želijo na enem mestu posredovati naprej vsem tistim, ki se ukvarjajo s športom ali z aktivnostmi, ki zahtevajo večje fizične napore in si tega znanja želijo ali ga pri svojih dejavnostih potrebujejo kot preventivo ali kurativo. IMŠ je organiziran tako, da nudi delno ali celostno oskrbo na področju medicine dela, prometa in športa, ortopedijo, kardiologijo, fizioterapijo in pozno rehabilitacijo, športno diagnostiko, psihologijo in prehransko svetovanje.

IMŠ pri svojem delovanju uveljavlja model projektnega pristopa »VEM« (vse na enem mestu), ki temelji na interdiciplinarni in celostni obravnavi vsakega, ki želi poskrbeti zase preventivno ali zaradi lajšanja oziroma odprave že obstoječih težav. Ta način dela povezuje in usmerja strokovnjake različnih področij h kakovostnejši obravnavi pacienta.

Strokovno – znanstvena ekipa IMŠ (zdravniki, psihologi, fizioterapevti, kineziologi, kondicijski trenerji, strokovnjaki za prehrano) je v Sloveniji edina tovrstna skupina posameznikov, ki se povezuje in dnevno sodeluje pri obravnavi posameznika.

Osnovne dejavnosti, ki jih izvaja IMŠ so:

1. Medicinske

  • preventiva in kurativa (preventivni zdravstveni pregledi, PZP),
  • izdajanje spričeval o zdravstveni zmožnosti,
  • medicinska in športna diagnostika,
  • specialistični pregledi,
  • zdravljenje,
  • fizioterapija, klinična in pozna rehabilitacija ter
  • svetovanje.

2. Športne

  • vrhunski, kakovostni, rekreativni šport in šport mladih,
  • športna diagnostika (meritve),
  • priprava športnika,
  • svetovanje.

3. Raziskovanje in razvoj

4. Strokovna izpopolnjevanja

 

Vas zanima? Več informacij dobite na info@i-ms.si ali po telefonski številki 030 603 545.

Več...