All Posts in Category: Objave

Ste imeli kdaj zdravstvene težave, zaradi katerih bi upravičeno ostali doma, pa ste vseeno odšli v službo?

Povezanost telesne aktivnosti, psihosomatskih simptomov in prezentizma

UL, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Rezultati magistrskega dela (2019). Avtorica: Andreja Petrovčič; Mentorica: izr. prof. dr. Eva Boštjančič

 

Narava odnosa med konstrukti prezentizma[1], telesne aktivnosti in psihosomatskih simptomov[2] je še vedno precej neraziskano področje. Namen magistrske raziskave je bil izboljšanje prepoznavnosti problematike prezentizma v okviru promocije zdravja na delovnem mestu. Na vzorcu slovenskih zaposlenih smo želeli preučiti odnose med zgoraj navedenimi konstrukti in preveriti potencialno vlogo telesne aktivnosti kot preventivnega orodja za manjšo prisotnost psihosomatskih simptomov ter prezentizma.

V raziskavo je bilo vključenih 514 zaposlenih Slovencev, od tega 211 moških (41 %) in 303 žensk (59 %). Povprečna starost udeležencev je bila 37 let (SD = 10,7; min = 19, max = 68). 129 (25 %) udeležencev je imelo zaključeno OŠ, nižje ali srednje poklicno izobraževanje, gimnazijsko, srednje-tehniško ali višješolsko izobraževanje, 207 (40 %) udeležencev je zaključilo visokošolski strokovni in univerzitetni program (1. bol. st.), 178 (35 %) vključenih v raziskavo pa je zaključilo magisterij (2. bol. st.) ali doktorat znanosti.  V raziskavi smo uporabili tri vprašalnike, in sicer Vprašalnik o bolnikovem zdravju (The Patient Health Questionnaire – PHQ-15; Pfizer Inc, 1990s), Vprašalnik omejitev pri delu (The Work Limitations Questionnaire – WLQ; Lerner in Amick, 2001) in Stanfordsko lestvico prezentizma (Stanford Presenteeism Scale – SPS-6; Merck & Co., Inc. in Stanford University School of Medicine, 2001), ter sklop vprašanj o telesni aktivnosti.

Rezultati so pokazali, da na slovenskem vzorcu zaposlenih obstaja pomembna povezava med psihosomatskimi simptomi in prezentizmom. Dobljeni rezultati potrjujejo, da zaposleni s prisotnimi več psihosomatskimi simptomi ne zmorejo ustrezno delovati na delovnem mestu in je produktivnost pri njihovem delu nižja. S prezentizmom so pomembno povezane tudi nekatere spremenljivke telesne aktivnosti, in sicer pogostost, trajanje telesne aktivnosti, zmerno intenzivna in visoko intenzivna telesna aktivnost, splošna ocena telesne aktivnosti, aerobna vadba in vaje za moč ter zunanja regulacija. Čeprav so povezave med spremenljivkami nizke, rezultati nakazujejo pozitiven učinek telesne aktivnosti na stopnjo prezentizma. Zanimive so tudi ugotovitve glede povezanosti motivacije za telesno aktivnost in prezentizma. Rezultati kažejo, da je prisotnost zunanje motivacije povezana z večjo stopnjo prezentizma. To pomeni, da zunanja motivacija (kadar smo telesno aktivni zaradi zunanjih dejavnikov, npr. otipljivih nagrad in kazni – posameznik vadi zato, da pomiri svojega zdravnika ali da izgubi telesno težo) dolgoročno vedenja ne vzdržuje, zato se pozitivni učinki telesne aktivnosti na znižanje izgube produktivnosti ne pokažejo. Med psihosomatskimi simptomi in spremenljivkami telesne aktivnosti se je pokazalo nekaj pomembnih povezav, ki so zelo podobne povezavam med prezentizmom in telesno aktivnostjo. Tudi psihosomatski simptomi so se pomembno negativno povezovali s pogostostjo telesne aktivnosti, trajanjem telesne aktivnosti, pogostostjo zmerno-intenzivne ter visoko-intenzivne telesne aktivnosti, splošno oceno telesne aktivnosti,  aerobno telesno aktivnostjo in vajami za moč. Ugotovitve torej kažejo, da posamezniki, ki aerobno vadbo ali vaje za moč, zmerno- in visoko intenzivno izvajajo večkrat na teden, in pri katerih posamezna telesna aktivnost traja dlje časa, poročajo o nižji stopnji psihosomatski simptomov. Tudi v primeru psihosomatskih simptomov, povezanih s telesno aktivnostjo, se je pokazalo, da prisotnost zunanje motivacije pomeni več psihosomatskih simptomov, nasprotno pa so bolj avtonomne, notranje oblike motivacije (ko je vključenost v aktivnost povezana z lastnim interesom, izzivom in zadovoljstvom, ki ga aktivnost prinaša) povezane z manj psihosomatskimi težavami.

V raziskavi smo preverili tudi povezanost prezentizma in absentizma (odsotnosti z dela). Stopnja prezentizma in stopnja absentizma sta bili na vzorcu slovenskih zaposlenih pozitivno povezani. Rezultat lahko kaže na to, da odsotnost zaradi bolezni spodbuja zdravje, saj ponuja prostor za telesno in duševno okrevanje po naporu ali bolezni. Poleg tega je prezentizem običajno v večji meri odvisen od psihičnih težav, za razliko od absentizma, ki praviloma spremlja posameznike s somatskimi (telesnimi) težavami. Posamezniki torej psihične težave verjetno zaznavajo kot manj resne oz. manj zdravju škodljive, zato se ne odločijo za bolniško odsotnost, ampak kljub težavam odidejo na delo. Psihične težave so namreč težje opredeljive, posamezniki o njih težje poročajo in se posledično verjetno izogibajo tako obisku zdravnika kot odločitvi za bolniško odsotnost. Morda se zaposlenim mnogokrat celo ne zdi upravičeno, da bi ostali doma, če nimajo prisotnih jasnih in dovolj resnih telesnih simptomov, npr. povišane telesne temperature.

V nadaljevanju smo s pomočjo regresijskih modelov želeli ugotoviti, ali je na podlagi določenih spremenljivk telesne aktivnosti možno napovedati prisotnost psihosomatskih simptomov in stopnje prezentizma.

ali je na podlagi določenih spremenljivk telesne aktivnosti možno napovedati prisotnost psihosomatskih simptomov in stopnje prezentizma

Na sliki je z rdečo barvo prikazan regresijski model za napovedovanje prezentizma (merjen kot odstotek izgube produktivnosti). Izkazalo se je, da imajo nižji delež izgube produktivnosti zaradi prezentizma starejši, tisti zaposleni, ki so ustrezno telesno aktivni (dosegajo priporočila Svetovne zdravstvene organizacije) ter posamezniki, ki so redno telesno aktivni in izvajajo aerobno vadbo. Z zeleno barvo je označen regresijski model za napovedovanje psihosomatskih simptomov – manj psihosomatskih simptomov imajo moški, starejši, višje izobraženi (1. bol. stopnja ali več) ter posamezniki, ki so redno telesno aktivni in izvajajo aerobno vadbo. Z modro barvo je prikazana moderatorska vloga psihosomatskih simptomov pri povezanosti med telesno vadbo in prezentizmom. Rezultati so potrdili, da na slovenskem vzorcu zaposlenih odnos med telesno aktivnostjo in prezentizmom moderira prisotnost psihosomatskih simptomov. To pomeni, da bo pri zaposlenih, ki namenijo več ur za nizko do zmerno intenzivno telesno aktivnost, izguba produktivnosti nižja, še posebej kadar so prisotni psihosomatski simptomi. Povedano drugače, posameznik, ki je pogosteje telesno aktiven, ima nižjo stopnjo prezentizma tudi zaradi manj prisotnih psihosomatskih simptomov. Pojavlja pa se vprašanje, ali so v odnosu prezentizma, telesne aktivnosti in psihosomatskih simptomov moderator psihosomatski simptomi ali je morda telesna aktivnost – posameznik s prisotnimi več psihosomatskimi simptomi izkazuje višjo stopnjo prezentizma, a ga lahko zmanjša, če je redno nizko-zmerno intenzivno telesno aktiven.

Zaključki

  • Rezultati kažejo, da lahko z zdravim življenjskim slogom oz. redno telesno aktivnostjo marsikatere zdravstvene težave preprečimo ali vsaj omilimo.
  • Posamezniki, ki imajo manj psihosomatskih težav in tudi nižji odstotek izgube produktivnosti zaradi psihičnih in fizičnih zdravstvenih težav, so redno zmerno ali visoko intenzivno telesno aktivni oz. sledijo priporočilom Svetovne zdravstvene organizacije, poleg aerobne vadbe izvajajo tudi vaje za moč ter so notranje motivirani za telesno aktivnost.
  • Prisotnost zunanje motivacije se pomembno pozitivno povezuje tako s psihosomatskimi simptomi kot tudi z odstotkom izgube produktivnosti, nasprotno pa so notranje oblike regulacije (integrirana in intrinzična) pomembno negativno povezane s psihosomatskimi simptomi. Da bi s telesno aktivnostjo torej resnično krepili celotno psihofizično zdravje, je pomembno, da vsak izbere vadbo, ki mu ustreza, ki je skladna s sposobnostmi in značilnostmi, ki bo krepila kompetentnost in zadovoljevala potrebo po avtonomnosti. Katera telesna aktivnost je torej za zdravje najboljša? Tista, ki je skladna z drugimi osebnimi cilji in vrednotami, je posamezniku v izziv in hkrati zadovoljstvo.
  • Prezentizem je skrit problem, ki pa je prisoten v vseh delovnih organizacijah. Rezultati kažejo, da imajo zaposleni s psihičnimi ali fizičnimi zdravstvenimi težavami na delovnem mestu manjši odstotek produktivnega časa kot zdravi zaposleni, in sicer se izgube poznajo na različnih področjih delovnih zahtev (pri upravljanju s časom, fizičnih zahtevah, duševno-medosebnih zahtevah in donosnih zahtevah). Manj produktivni zaposleni za organizacijo pomenijo izgubo, zato je spodbujanje ohranjanja in krepitev zdravja v korist vseh.
  • Za učinkovito obvladovanje prezentizma morajo organizacije k problemu pristopiti celovito. Dobro je, če merjenje prezentizma poteka večkrat letno ter v kombinaciji s spremljanjem absentizma. Pri izbiri ukrepov se je potrebno zavedati, da so cilj organizacije zdravi zaposleni, torej ukrepi za obvladovanje absentizma ne smejo spodbujati prezentizma ter obratno. Pomemben korak pri ukrepih za zmanjševanje prezentizma je že sama ozaveščenost delodajalcev (in zaposlenih) o problemu, razlogih za prezentizem, njegovih posledicah ter potencialnih možnosti za njegovo obvladovanje, kar je tudi ključni prispevek te raziskave.

[1] Izraz prezentizem pomeni ”biti v službi”, vendar zaradi bolezni ali drugih zdravstvenih stanj delovati slabše, kot običajno oziroma slabše, kot se od zaposlenega pričakuje.

[2] Psihosomatski simptomi so simptomi, ki nimajo organskega vzroka. Za psihosomatsko lahko smatramo vsako bolezen, kjer psihološki faktorji igrajo pomembno vlogo pri nastanku bolezni, so dejanski vzrok za nastanek bolezni ali sodelujejo pri vzdrževanju stanja obolelosti.

Več...
IMŠ nagrajuje v oktobru

Nagrajenci nagradne igre »IMŠ nagrajuje«

Na naši Facebook strani smo v oktobru (ter delno v novembru) izvedli nagradno igro, ki je potekala skupaj z dvema partnerjema. To sta blagovna znamka ICE POWER (ki jo v Sloveniji zastopa podjetje VPD, Bled, d. o. o.) in blagovna znamka REHBAND (ki jo v Sloveniji zastopa podjetje ELEVEN SPORT, d. o. o.). Tako smo podeljevali kar tri pakete, in sicer paket IMŠ (3 paket masaže hrbta), paket ICE POWER (magnezijeva krema in MSM hladilni gel) ter paket REHBAND (BASIC zaščita za gleženj in zapestje).

Žreb je tokrat določil naslednje tri nagrajenke:

  • 1x IMŠ paket (3x športna masaža hrbta) prejme Ida Plevnik Bavčar
  • 1x ICE POWER PAKET (magnezijeva krema in MSM hladilni gel) prejme Viktorija Kante
  • 1x REHBAND paket zaščite (BASIC ščitnik za gleženj in zapestje) prejme Katja Pfeifer

Ob tem bi radi čestitali vsem nagrajencem in jim zaželeli prijetno uporabo.

Vas pa vabimo, da si ogledate še našo spletno stran in naše storitve. Več TUKAJ.

Več...
V Portorožu zaključen 11. Kongres medicine in športa (EFSMA)

V Portorožu zaključen 11. Kongres medicine in športa (EFSMA)

V soboto se je v Portorožu, natančneje v Hotelu Bernardin, zaključil 11. Kongres medicine in športa (EFSMA), ki je potekal od 3. do 5. oktobra 2019. Kongres je prvič v zgodovini organizacij tega kongresa gostila Slovenija, kar je veliko priznanje za Združenje medicine športa Slovenije, ki je organizirala ta kongres.

Kongres, ki je bil namenjen vsem ki se ukvarjajo (bodisi jih zanima) športna medicina, se je v enajsti izvedbi udeležilo več kot 450 udeležencev iz 42 držav s celega sveta.  Glavni temi kongresa sta bili pomoč zdravim mladim športnikom in vadba na recept kot preventiva za zdravje in kot terapija. Doc. dr. Petra Zupet, predsednica kongresa ter tudi lastnica našega Inštituta za medicino in šport, je o samem dogodku povedala: ”Veseli me, da so bili na letošnjem evropskem Kongresu medicine in športa prisotni tako posamezniki na začetku svoje medicinske, športne poti, kot izkušeni predstavniki iz številnih držav, saj sta bila izmenjava znanj in posredovanje izkušenj tako na najvišji možni ravni. Vsebina in aktualnost predavanj je bila ključ do velikega obiska kongresa. Veseli me, da smo z organizacijo kongresa Slovenijo postavili ob bok vsem državam, kjer je športna medicina dobro razvita.”

Organizatorji so tokrat pripravili vsebinsko multidisciplinaren kongres, na katerem je v treh dneh 70 predavateljev, ki so prišli iz 25 različnih držav, izvedlo 75 predavanj. Pripravili so še šest delavnic in tri tečaje. Naj omenimo, da so obiskovalci kongresa prihajali iz vrst specialistov in specializantov medicine dela, prometa in športa, pediatrije, družinske medicine, ortopedije, travmatologije in iz vrst drugih zdravnikov, ki se srečujejo z mladimi športniki. Poleg njih so se kongresa udeležili tudi fizioterapevti, kineziologi, trenerji, športni znanstveniki, mladi zdravniki in študenti medicine ter športa. Skratka udeležba je bila izredno pestra in med vsemi je bilo mnenje enotno. Kongres je bil izredno uspešen.

Izpostavili bi še najbolj zanimive teme pravkar končanega kongresa. Organizatorji so tukaj izpostavili teme o iskanju talenta z vidika genetskih predispozicij, kdaj začeti s tekmovalno kariero pri mladih športnikih, prehrana športnikov v času okrevanja in analiza nastopov transgender in interseks športnikov. Predavanja so bila izvedena v številnih sklopih, in sicer so bile: Kako narediti vrhunskega športnika, Vadba na recept (predavanja Sedenje je novo kajenje, Kako najti motivacijo za gibanje in Vadba kot preventiva), Srčne bolezni športnika, Prehranski trendi v športu, Preprečevanje dopinga v športu, Preventiva in rehabilitacija v športu: nove perspektive, in drugimi.

Naj še omenimo, da je bil častni pokrovitelj kongresa predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Obenem vas vabimo, da si pogledate tudi naše vadbe ali uporabne članke:

Več...
kolesarjenje

Telesna aktivnost in bolečina – kakšen je njun odnos?

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije odrasli za krepitev in ohranjanje zdravja potrebujejo vsaj 150 minut zmerne aerobne telesne dejavnosti na teden, ki jo lahko nadomestijo s 75 minutami visoko intenzivne aerobne telesne dejavnosti na teden. Poleg tega se za odrasle priporoča tudi, da vsaj dvakrat tedensko izvajajo vaje za mišično moč in vzdržljivost. Za odrasle po 65. letu starosti se poleg tega priporoča tudi, da v svojo tedensko telesno dejavnost vključijo še vaje za ravnotežje, ki naj jih izvajajo vsaj trikrat tedensko [5]. Kljub priporočilom podatki Eurobarometra iz leta 2017 kažejo, da se približno polovica  (46%) Evropejcev nikoli ne ukvarja s športom, odstotek neaktivnih prebivalcev pa je v zadnjih letih postopoma naraščal. Slovenija na tem področju zaseda dobro mesto, saj je le slaba četrtina prebivalcev (24%) telesno neaktivnih, 25% se jih s športom ukvarja redko (3x na mesec ali redkeje), 36% se jih občasno ukvarja s športom (1 do 4x na teden), 15% prebivalcev pa je redno telesno aktivnih (vsaj 5x na teden) [11]. Kljub mnogim zdravstvenim koristim rekreacije pri mnogih odraslih torej še vedno prevladuje sedeči način življenja. Cremeans-Smith [4] je zato v svoji raziskavi preverila potencialno vlogo strahu pred bolečino pri izogibanju telesne aktivnosti na vzorcu zdrave populacije. Pričakovala je, da bodo posamezniki z večjim strahom pred bolečino izražali bolj negativna pričakovanja in poročali o manj pogosti vključenosti v telesno aktivnost.

boleče kolenoKaj sploh je bolečina?

Bolečina je po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine [9] neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali potencialno poškodbo tkiva. Vzrok bolečine ni nujno poškodba tkiva, hkrati pa ni nujno, da vsako poškodbo tkiva spremlja bolečina. Bolečina je vedno subjektivna. Vsak posameznik se uporabe besede nauči skozi izkušnje, povezane s poškodbo v zgodnjem življenju. Mnogi ljudje poročajo o bolečini kljub odsotnosti poškodbe tkiva ali kakršnega koli patofiziološkega vzroka, običajno zaradi psiholoških razlogov. Njihove izkušnje pa glede na subjektivno poročanje v večini primerov ni mogoče razlikovati od izkušenj zaradi poškodbe tkiva. To pomeni, da pri definiranju bolečine ne smemo govoriti o nujni povezanosti z dražljaji [9] in moramo vsako poročanje o bolečini enako obravnavati, ne glede na njen izvor.

Vloga strahu pred bolečino pri izogibanju telesne aktivnosti

Rezultati raziskave [4] so pokazali, da udeleženci z večjim strahom pred bolečino predvidevajo, da bodo izkusili manj koristi in več bolečine povezane s telesno aktivnostjo. Ta pričakovanja nato vplivajo na pogostost telesne aktivnosti udeležencev [4]. Natančneje so razmerja med strahom pred bolečino, pričakovanji, povezanimi s telesno aktivnostjo ter pogostostjo telesne aktivnosti prikazani na spodnji sliki:

Udeleženci, ki so poročali o večjem strahu pred bolečino, so pričakovali manj koristi od telesne aktivnosti in močnejše bolečine ob vključenosti v specifične fizične aktivnosti. V nasprotju s hipotezo avtorice strah pred bolečino ni bil neposredno povezan s pogostostjo telesne aktivnosti. Nadalje se je pokazalo, da so posamezniki, ki so pričakovali, da bodo občutili manj bolečine in več koristi zaradi telesne aktivnosti, pogosteje poročali o vključenosti v specifične fizične aktivnosti (gospodinjska opravila in prosti čas). Udeleženci, ki so pričakovali več koristi od telesne aktivnosti, so poročali o pogostejši tedenski rekreaciji, pričakovanja o resnosti bolečine pa niso bila neposredno povezana s pogostostjo telesne aktivnosti [4].

Ugotovljene so bile tudi razlike glede na spol, in sicer je bil strah pred bolečino negativno povezan z zaznanimi koristmi telesne aktivnosti pri ženskah ter pozitivno povezan s pogostostjo vključenosti v šport pri moških. To pomeni, da so moški z večjim strahom pred bolečino poročali o pogostejši vključenosti v telesno aktivnost (več dni na teden), ženske z večjim strahom pred bolečino pa o manj zaznanih koristnih učinkih telesne aktivnosti [4].

hoja po gozdu

Telesna aktivnost in občutenje bolečine

Čeprav je bolečina spremljevalka mnogih športnih dejavnosti, pa ravno telesna aktivnost istočasno vpliva na zmanjšano občutenje bolečine. Oba pojava, povezana z bolečino, si torej pri telesni aktivnosti nasprotujeta.

Znano je, da je telesna aktivnost učinkovita pri kliničnem zdravljenju bolečine in izboljšanju funkcioniranja pri različnih bolečinskih stanjih [8]. Nekaj ​​raziskav pa je preučevalo razmerje med občutljivostjo na bolečino in telesno aktivnostjo pri zdravih odraslih. Ellingson in sodelavci [6] so na vzorcu zdravih žensk ugotovili, da je bolj intenzivna telesna aktivnost pomembno povezana z manjšo intenzivnostjo bolečine. Študijo so na mlajših odraslih izvajali tudi Andrzejewski in sodelavci [2]. Rezultati so pokazali, da imajo posamezniki, ki so vključeni v visoko intenzivno telesno aktivnost, v primerjavi s tistimi, ki so le zmerno telesno aktivni, višji prag bolečine ob pritiskih na različna mesta skeletnih mišic. Anshel in Russel [3] sta pokazala še, da je aerobni trening povečal tolerančni prag bolečine pri udeležencih, ki so bili aktivni, v primerjavi s kontrolno skupino brez vadbe. Več raziskav zaključuje, da redna telesna vadba blagodejno vpliva na več bioloških mediatorjev (npr. serotonina, endogenih opioidov) zaviranja in lajšanja bolečine [1, 7, 10].

Bolečina je del obrambnega sistema telesa in je ključnega pomena za zdravo preživetje. Potrebno je torej, da telesu prisluhnemo, saj se lahko na ta način izognemo marsikateri (športni) poškodbi. Ker pri zdravljenju bolečine oz. njenem obvladovanju s svojim analgetičnim učinkom lahko pomaga tudi telesna aktivnost, pa je razumevanje ter upoštevanje vloge strahu pred bolečino lahko pomembno.

Andreja Petrovčič, dipl. psih.

 

Povzeto po:

[1] Aan het Rot, M., Collins, K. A. in Fitterling, H. L. (2009). Physical exercise and depression. Mount Sinai Journal of Medicine, 76(2), 04–214.

[2] Andrzejewski, W., Kassolik, K., Brzozowski, M. in Cymer, K. (2010). The influence of age and physical activity on the pressure sensitivity of soft tissues of the musculoskeletal system. Journal of Bodywork and Movement Therapies, 14(4), 382–390.

[3] Anshel, M. H., Russell, K. G. (1994). Effect of aerobic and strength training on pain tolerance, pain appraisal and mood of unfit males as a function of pain location. Journal of Sport Sciences, 12(6), 535–547

[4] Cremeans-Smith, J. K. (2018). Fear of pain and the frequency with which healthy individuals engage in physical activity. International Journal of Sport and Exercise Psychology, 16(3), 300-312.

[5] Drev, A. (2013). Gibanje: telesno dejavni vsak dan. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije. Sneto s: http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/gibanje_telesno_dejavni_vsak_dan.pdf

[6] Ellingson, L. D., Colbert, L. H. in Cook, D. B. (2012). Physical activity is related to pain sensitivity in healthy women. Medicine & Science in Sports & Exercise, 44(7), 1401–1406.

[7] Fitzgerald, C. T. in Carter, L. P. (2011). Possible role for glutamic acid decarboxylase in fibromyalgia symptoms: a conceptual model for chronic pain. Medical Hypotheses, 77(3), 409–415.

[8] Hoeger Bement, M. K. in Sluka, K. A. (2016). Exercise-induced hypoalgesia: An Evidence-based review. V: Sluka, K. A. (ur.). Pain Mechanisms and Management for the Physical Therapist (str. 177–202). Philadelphia: Wolters Kluwer.

[9] IASP (2019). IASP Terminology. Sneto s: https://www.iasppain.org/terminology?navItemNumber=576#Pain

[10] Lewis, G. N., Rice, D. A. in  McNair, P. J. (2012). Conditioned pain modulation in populations with chronic pain: a systematic review and meta-analysis. The Journal of Pain, 13(10), 936–944.

[11] Special Eurobarometer (2018). Sport and Physical Activity, sneto s: file:///C:/Users/Uporabnik/Downloads/ebs_472_en%20(1).pdf

Več...
Nagradna igra Rehband kompresijske nogavice

Nagradna igra za kompresijske nogavice Rehband

Na naši Facebook strani smo v mesecu juniju, v sodelovanju s spletno trgovino eleven.si, izvedli nagradno igro, kjer smo podarjali kompresijske nogavice Rehband. Med vsemi sodelujočimi smo izžrebali nagrajenca, ki prejme to super nagrado.

Oseba, ki je imela srečo pri žrebu pa je:
Slavko Kržič, ki tako prejme REHBAND kompresijske nogavice

Čestitke nagrajencu in prijetno uporabo.

Vas pa vabimo, da si ogledate še našo spletno stran in naše storitve. Več TUKAJ.

Več...
Paket za začet

Paket za začet

PREVENTIVNI ZDRAVSTVENI PREGLED Z MERJENJEM TELESNE SESTAVE IMŠ
• pregled pri zdravniku specialistu medicine športa s pregledom zdravstvene dokumentacije
• merjenje telesne sestave (telesna višina, telesna masa, indeks telesne mase, odstotek maščevja, pusta telesna masa, ocena mišične mase, ocena vsebnosti vode v telesu, ocena bazalne presnove)
• meritev krvnega tlaka v mirovanju
• elektrokardiogram v mirovanju
• spirometrija
• triažni pregled vida
• laboratorijske preiskave krvi in urina
• izdaja zdravniškega spričevala in mnenja

2 TRENINGA S TRENERJEM IN PLAN TRENINGOV
• uvodni pogovor o ciljih vadbe
• funkcionalna ocena gibalnih sposobnosti posameznika
• izdelava mesečnega programa vadbe ob upoštevanju zdravniških priporočil
• izvedba dveh treningov s trenerjem

3 MESEČNA KARTA GYM24

KONČNO MERJENJE TELESNE SESTAVE IMŠ
(pregled napredka po 3 mesecih)

Paket za začet predstavitev

Več...
raziskava proteinske ploscice

Raziskava o vplivu uživanja proteinske ploščice pri tekačih / maratoncih / triatloncih

IMŠ skupaj z UP FVZ vabi k sodelovanju

Na UP Fakulteti za vede o zdravju vabimo k sodelovanju 20 aktivnih maratoncev / triatloncev ali tekačev na daljše proge. Testirali bomo nov proteinski izdelek obogaten z dodatki za športnike, zasnovan na osnovi žit, ki bi pripomogel k uspešnejši regeneraciji in zmogljivosti.

Potek raziskave: Raziskava bo trajala 3 tedne. Za klinično študijo potrebujemo 20 tekačev, ki jih bomo razdelili v dve skupini. Obe skupini bosta 20 dni uživali proteinske ploščice (10 dni novo testirano ploščico + 10 dni ploščico, ki je že v prodaji).  Meritve bomo opravljali 4-krat: pred med in po raziskavi in bodo potekale na UP FVZ v Izoli.

Opravljene meritve: krvna slika, meritve telesne sestave, analiza prehrane

Kaj boste izvedeli: Pridobili boste podatke o vaših prehrani, krvni sliki in analizi telesne sestave.

Prijave zbiramo na: mihaela.jurdana@upr.si ali tadeja.jakus@upr.si

Več...

11. EFSMA kongres medicina športa 3.–5. 10. 2019, Portorož, Slovenija

11. EFSMA kongres medicina športa se bo odvijal od 3. do 5. oktobra 2019 v Portorožu.

Konferenca bo pokrivala naslednje teme:

  • razvoj elitnih mladih atletov,
  • medicinski kriteriji za izbiro v športu,
  • nadziranje zdravja atletov,
  • preventiva v medicini športa,
  • oskrba poškodb in vrnitev v šport,
  • predpis telovadbe za preventivo in terapijo.

Več: 11th EFSMA Congress of Sports Medicine

Več...

Wearable Technologies Conference EUROPE 2019 , 5.-6. februar, Minhen.

Pridobite možnost mreženja z direktorjem Wearable Technologies Christianom Stammelom in njegovim unikatnim ekosistemom , ki bo razpravljal kako lahko povzdignete potencial vašega podjetja na tržišču nošene opreme.

Več kot 60 visoko nivojskih govorcev z Bayer, Elan, Casio, Gore, Microsoft in STMicroelectronics vam bodo podali najnovejše vpoglede v svoje aplikacije in strategije digitalizacije s pomočjo IoT in WT rešitev, ki pospešujejo poslovni razvoj.

WT | Wearable Technologies Conference EUROPE 2019 in Munich on February 5 and 6

Več...

Kako postati in ostati motiviran za telesno aktivnost?

Redna fizična aktivnost je zelo koristna za zdravje ter za telesno in psihološko blagostanje. Kljub temu pa v sodobni družbi še vedno le manjšina odraslih poroča o stopnji telesne aktivnosti, ki je združljiva z večino javnih zdravstvenih smernic. Približno 40% odraslih Evropejcev se strinja s trditvijo, da jih telesna aktivnost ne privlači dovolj in bi v prostem času raje počeli kaj drugega. Kako torej (p)ostati motiviran in izvleči več zadovoljstva iz vedenja, za katerega vemo, da nam koristi?

Pomanjkanje motivacije za rekreacijo lahko v splošnem razložimo z dvema vrstama dejavnikov. Prvi je ta, da posamezniki niso dovolj zainteresirani za telesno aktivnost ali ne cenijo dovolj njenih rezultatov, da bi rekreacijo postavili kot svojo prioriteto. Mnogi posamezniki se soočajo s konfliktom med usklajevanjem izobrazbe, kariere, družinskih obveznosti, pogosto tudi na račun časa in sredstev, ki bi jih bilo mogoče vložiti v redno telesno aktivnost. Drugi dejavnik pomanjkanja motivacije pa je občutek, da posameznik ni dovolj kompetenten pri telesnih aktivnostih – občutek, da bodisi ni dovolj fizično pripravljen ali mu oviro predstavljajo določene zdravstvene omejitve, s katerimi se lahko sooča.

Telesna aktivnost in teorija samodoločenosti

Poleg posameznikov, ki so nemotivirani, obstajajo še posamezniki, katerih vzdrževanje redne telesne aktivnosti je kratkotrajno. Velik odstotek ljudi se ukvarja z rekreacijo zaradi zunanjih motivatorjev, kjer udeležba v dejavnosti, kot so npr. obisk fitnesa ali tek, temelji na občutku “moram” namesto “resnično želim”. Kontrolirane oblike motivacije so prevladujoče takrat, kadar telesna aktivnost ni ocenjena kot pomembna sama po sebi, ampak zgolj koristna pri doseganju drugega cilja. To je navadno izboljšanje videza oz. telesne postave ali doseg neke druge nagrade.

Teorija samodoločenosti (SDT) je ena izmed najbolj celostnih in empirično podprtih teorij motivacije. Teorija se ne osredotoča na to, koliko motivacije ima posameznik, ampak v ospredje postavlja kvalitativni vidik motivacije, ki je osnova za različna vedenja. Osnovna delitev teorije samodoločenosti motivacijo deli na avtonomno (samodoločeno) in kontrolirano (nesamodoločeno). Avtonomno delovanje je mogoče tako v primeru intrinzične kot ekstrinzične motivacije.

Intrinzična motivacija je opredeljena kot opravljanje dejavnosti zaradi lastnega inherentnega zadovoljstva. Posameznik takrat uživa v aktivnosti sami, čuti navdušenje, zadovoljstvo in mu čas pri tem hitro mineva. Tudi rekreativni šport in telesna vadba se vsaj do določene mere lahko izvajata zgolj zaradi užitka, zadovoljstva ali izziva sodelovanja v telesni aktivnosti. V nasprotju z intrinzično motivacijo, se ekstrinzična motivacija nanaša na izvajanje neke aktivnosti zaradi instrumentalnih razlogov, torej je dejavnost le sredstvo za doseganje drugega cilja. Ekstrinzična motivacija je tako opredeljena kot motivacija, pri kateri posameznik aktivnosti izvaja zaradi nekih pozitivnih posledic, ki si jih želi, ali pa zaradi negativnih posledic, ki se jim posameznik želi izogniti.

Teorija samodoločenosti pa konceptualizira štiri tipi ekstrinzične regulacije, ki se razlikujejo glede na stopnjo samodoločenosti; obstaja torej več vrst ekstrinzične motivacije na kontinuumu od kontroliranih do avtonomnih: zunanja regulacija (kadar vedenje posameznika usmerjajo zunanji dejavniki, npr. otipljive nagrade in kazni; npr. posameznik vadi zato, da pomiri svojega zdravnika), introjecirana oz. ponotranjena regulacija (kadar vedenje posameznika usmerjajo notranji občutki, npr. sramota, krivda in ponos; posameznik teče, ker je po teku ponosen nase), identificirana regulacija (kadar se posameznik v aktivnost prostovoljno vključi zaradi ocenjene vrednosti in koristnosti, ki jo le-ta prinaša; npr. posameznik hodi v fitnes, ker verjame, da vadba koristi zdravju njegovih mišic in kosti) in integrirana regulacija (vključevanje v dejavnost, ker je skladna z drugimi osebnimi cilji in vrednotami posameznika; npr. posameznik teče, ker verjame, da je tekač in je zato tek skladen z njegovo identiteto). Med popolnoma avtonomno usmerjeno vrsto motivacije pa štejemo intrinzično motivacijo (ko je vključenost v aktivnost povezana z lastnim interesom, izzivom in zadovoljstvom, ki ga aktivnost prinaša; npr. posameznik, ki je intrinzično motiviran, plava, ker uživa v občutku, kako se telo giblje skozi vodo).

Za nesamodoločene oblike zunanje motivacije se v teoriji samodoločenosti predpostavlja, da kratkoročno regulirajo (ali motivirajo) vedenje, vendar vedenja dolgoročno ne vzdržujejo. Tudi rezultati raziskav dosledno kažejo na pozitiven odnos med bolj avtonomnimi oblikami motivacije in vzdrževanjem telesne aktivnosti ter izboljšanim psihološkim blagostanjem, pri čemer intrinzična motivacija najbolje napoveduje dolgotrajno vztrajanje v telesni aktivnosti. Ta podatek utemeljuje dejstvo, zakaj so vztrajni socialni in medicinski pritiski za izgubo telesne teže ali na sploh udeležbo v športu neprimerni za spodbujanje trajnega povečanja telesne aktivnosti prebivalstva.

Kljub tem ugotovitvam pa je bilo dokazano, da nekateri ljudje lahko vztrajajo pri športu, čeprav so zunanje motivirani. V študiji, ki je vključevala posameznike, ki so redno telesno aktivni, so avtorji ugotovili, da posamezniki, ki so preokupirani s športom ali ki trenirajo pogosteje, kažejo identificirano regulacijo. Poleg tega so posamezniki, ki doživljajo negativne čustvene posledice (jezo, depresija) ob opustitvi vadbe, pogosteje nagnjeni k introjecirani (ponotranjeni) regulaciji.

Postavljanje ciljev

V procesu motiviranja velja tehnika postavljanja ciljev za eno najučinkovitejših metod. Posameznikom je v pomoč za sprožitev in ohranjanje zdravega načina življenja, in sicer tako pri telesni aktivnosti kot pri prehranskih navadah. Proces postavljanja ciljev omogoča sistematično odločanje o tem, kaj si želimo doseči. Če vemo, kaj želimo, se na to tudi lažje osredotočimo in se postopoma približujemo cilju.

Zakaj postavljanje ciljev izboljša učinkovitost, pojasnjujejo štirje mehanizmi:

  • postavljanje ciljev osredotoča in usmerja posameznikovo aktivnost;
  • regulira posameznikovo vlaganje truda (težji kot je cilj, več truda je vloženega)
  • povečuje vztrajnost, saj je napor potrebno vlagati, dokler ni cilj dosežen;
  • lahko spodbuja razvoj novih strategij za izboljšanje učinkovitosti.

Kakšni so dobri cilji?

  1. Specifični cilji usmerjajo dejavnost učinkoviteje in bolj zanesljivo kot nejasni ali splošni cilji. Cilja “imet več kondicije” ali “shujšati” sta presplošna, saj posameznik ne ve natančno, kdaj bo cilj dosežen. Nasprotno cilja “preteči 10km pod 60min” ali “shujšati 5kg” posameznika jasno obveščata, kaj mora storiti. Čeprav laično mislimo, da posameznik vlaga največ truda, kadar je njegov cilj “delati po najboljših močeh”, raziskave tega ne potrjujejo. Cilj “delati po najboljših močeh” namreč ni dovolj specifičen, da bi vodil do maksimalne zmogljivosti.
  2. Težki cilji oz. cilji, ki so posamezniku izziv, omogočajo boljše rezultate kot zmerni ali lahki cilji. Izjava sicer predpostavlja, da ima posameznik določene sposobnosti. Cilji naj bojo torej realistični – ne tako težki, da jih posameznik ni sposoben doseči, prav tako pa ne prelahki, saj delovanje ne bo optimalno. Učinkovit cilj je tisti, ki je specifičen in izziv za posameznika, saj le-ta vodi do maksimalne zmogljivosti.
  3. Kratkoročni cilji so učinkovito sredstvo za doseganje dolgoročnih ciljev. Postavitev kratkoročnih ciljev preprečuje posamezniku, da bi končni cilj videl kot preveč oddaljen ali prezahteven za njegove sposobnosti.
  4. Pri postavljanju ciljev je ključnega pomena tudi povratna informacija oz. informacija o napredku v zvezi s ciljem, zato je potrebno vmesno preverjanje. To pomeni, da morajo biti cilji merljivi in časovno opredeljeni.

V splošnem so povezave med postavitvijo ciljev in uspešnostjo rezultatov najmočnejše, ko si posamezniki postavijo specifične, dovolj visoke cilje (ki so jim izziv), so zavezani, vlagajo napor za dosego ciljev, vztrajajo kljub oviram in imajo visoko stopnjo samozaupanja.

Transteoretični model spreminjanja vedenja

Spreminjanje vedenja posameznikov pa je treba razumeti kot večstopenjski proces. To pomeni, da se posamezniki premikajo skozi različne stopnje, preden se odločijo za spremembo vedenja. Takšno stopenjsko spreminjanja vedenja lahko obravnavamo v okviru transteoretičnega modela spreminjanja vedenja, ki sta ga postavila Prochaska in Di Clemente (1992). Transteoretični model spreminjanja vedenja predstavlja idejo o tem, da posameznik v procesu ukvarjanja z telesno aktivnostjo prehaja skozi več različnih faz. Prva je faza predkontemplacije, v kateri se posameznik ne ukvarja s športno aktivnostjo in tudi nima namena tega spremeniti. V drugi fazi, fazi kontemplacije, posamezniki še niso vključeni v proces športne vadbe, a imajo namen začeti v bližnji prihodnosti (npr. v šestih mesecih). V
fazi priprave se oseba sicer ukvarja z vadbo, vendar ne več kot dvakrat tedensko. V fazi ukvarjanja so posamezniki redno aktivni (trikrat ali večkrat na teden), a skupno manj kot šest mesecev. Osebe se šele v naslednji fazi, to je faza vzdrževanja, redno ukvarjajo z rekreacijo več kot šest mesecev. Gibanje med posameznimi fazami naj bi bilo ciklično, ne pa linearno. Približno 50 % ljudi preneha vaditi že v prvih treh do šestih mesecih in se pogosto vrne k starim navadam, kar imenujemo relaps.

Čeprav ima telesna aktivnost mnogo pozitivnih učinkov, zgolj njihovo poznavanje ne zagotavlja vztrajanja v športu pri večini posameznikov. Motivacija je dinamični proces, ki vedenje usmerja k ciljem, povečuje njegovo vztrajnost in intenzivnost ter človeka opremlja z energijo, ki je potrebna za doseganje ciljev. Harter (1978) v svoji teoriji zaznane kompetentnosti pravi, da posamezniki želijo biti dobri na določenih področjih. Uspeh v zahtevnih aktivnostih ter podpora pomembnih bližnjih oseb (npr. staršev, partnerja, prijateljev, trenerja, otrok) sta dejavnika, ki povečujeta zaznano kompetentnost in nadzor. To
spodbuja pozitivna čustvena stanja, npr. užitek, kar pa povečuje motivacijo za nadaljevanje aktivnosti na tem področju. V športu oz. telesni aktivnosti bo posameznik torej najlažje vztrajal, če si bo izbral obliko rekreacije, v kateri se bo počutil dober, uspešen in bo v njej tudi užival.

Avtorica: Andreja Petrovčič, dipl. psih.

Povzeto po:

Duncan, L. R., Hall, C. R., Wilson, P. M. in Jenny, O. (2010). Exercise motivation: a cross-sectional analysis examining its relationships with frequency, intensity, and duration of exercise. The international journal of behavioral nutrition and physical activity, 7, 7.

Harter, S. (1978). Effectance motivation reconsidered. Human Development, 21, 34–64.

Locke, E., A. in Latham, G. P. (1985). The Application of Goal Setting to Sports. Journal of Sport Psychology, 7, 205–222.

Paxton, R. J., Taylor, W. C., Hudnall, G. E. in Christie, J. (2012). Goal Setting to Promote a Health Lifestyle. International Proceedings of Chemical, Biological & Environmental Engineering, 39, 101–105.

Prochaska, J. in Di Clemente, C. (1992). Stages of Change in the Modification Problem Behaviors. Progress in Behavior Modification, 28, 183–218.

Teixeira, P.J., Carraça, E.V., Markland, D., Silva, M.N. in Ryan, R.M. (2012). Exercise, physical activity, and self-determination theory: a systematic review. International Journal of Behavioral Nutrition and Physical Activity, 9(78).

Več...